DISCIPLINA – Sizifovo delo ali žongliranje v miže?

5. marec 2026

Disciplina je izredno močna ideja in še močnejša praksa. Je kot elastika, ki te vedno znova vleče in drži v poziciji, da nečemu slediš. Gre za sveto posvetitev časa eni stvari na račun neke druge ali več njih. Dan ima pač le 24 ur. Konsistentnost in vztrajnost sta oba gradnika discipline. Kot posledica na kateri strani spektra se nahajaš, imaš lahko boljšo ali slabšo disciplino. Za njen razvoj potrebuješ osebne razloge. Zavestne opomnike. Žaromet je na prednostih, ki prihajajo v tvoje življenje kot posledica discipline. In močnejši kot so tvoji zakaj-i, lažje bo osvojiti disciplino.


Na eni točki disciplina dobi nov vagon. Navado. Naj gre za podaljšek ali nadaljevanje, disciplina in navada se od takrat naprej lahko uporabljata kar v istem stavku. Disciplina je direktno prilepljena na tvoje navade. Navada je predhodnik discipline. Pri uvedbi discipline gre v resnici za uvedbo navad, navade pa so neizogibni del življenja. Ko sprva dodajaš premog na svojo disciplino, namreč utrjuješ tudi svojo navado. Ko enkrat močno zrediš navado, pa sčasoma potrebuješ tudi manj discipline za vzdrževanje. Ne, da se disciplina od takrat naprej ohranja sama od sebe. Tvoji osebni razlogi in predstava, zakaj delaš to, kar delaš, jo naredijo samo malenkost bolj logično in predvidljivo zate.


Za tenis potrebuješ lopar in žogico, za vožnjo motokrosa motor in makadamske poti ter golf palico in fensi čevlje za igranje golfa. Tehnično gledano je vsaka navada zgolj navada. Za vse obstajajo podobni notranji vzgibi, kot so želja, volja, pogum in vztrajnost, ki se na koncu srečajo v disciplini. Navade so kot železna srajca, ki jo sicer lahko slečeš, ko greš zvečer spat, zjutraj jo pa oblečeš podobno kot cunje. Ne nosiš en dan havajskih srajc, drug dan pa kuharskega predpasnika čez hlače, čeprav sploh ne delaš v kuhinji ali pekariji. Oblečeš se pač v svojem stilu. Namensko oblačenje, ko na bančnem okencu sediš v obleki in kravati, je neprostovoljna norma in zato druga pesem.

Radikalna preobrazba navad (tudi stila oblačenja) sicer ni čisto nemogoča, vendar je precej blizu.


Disciplina se ti z navado ponuja tako pogosto, kot ti algoritem na Youtubu predlaga sorodne vsebine. Vprašanje pa še vedno ostaja - ali na koncu dneva lahko v celoti izničiš njeno predhodnico navado? Lahko navado sicer stradaš, dokler iz krokodila ne nastane martinček. Navade, ki so podvržene stradanju, čez čas drastično shujšajo. Izgubijo na pomembnosti. V teoriji gre tako, da če imaš doma dva volka in če lahko preživi samo en, bo preživetje odvisno od tega, katerega boš bolj hranil. Pozabil pa v celoti ne boš nikoli ne enega, ne drugega. Tudi če vse skupaj odložiš na najvišjo polico v sobi, zakleneš ključavnico in ključ namerno vržeš v vodnjak. Prej ali slej boš splezal skozi okno te sobe ali podrl dol vrata, samo da boš prišel do te stvari. Ko pride »žuta minuta«, boš iz nekje že potegnil disciplino. Prva pomoč je prva z namenom.



Marsikdo zase misli, da je vse ostalo na svetu, samo discipliniran ne. Ampak dejstvo je, da ima čisto vsak disciplino. Že trenutno jo furaš nekje, pa mogoče tega sploh ne veš. Če si recimo kadilec, imaš disciplino kajenja cigaret. Če najrajši od vsega ležiš na kavču, si disciplinirani poleževalec. Če vsak dan telovadiš, imaš disciplino telesne vadbe. Včasih je disciplina ovita bodisi v privlačni, bodisi v dolgočasni celofan, zato se niti ne zdi kot nekaj posebnega. Bolj kot hoja v hrib, ki je polna naprezanja in konstantnega osredotočanja, spominja na vožnjo z gondolo.


Mogoče, da je najtežji del uporabe discipline tam, kjer ti stvari niso naravne. Tam, kjer se zdijo v nasprotju s tabo. Uvedba prizadevanja iz navade običajno zaškripa tam, kjer se te disciplina otepa z vsemi štirimi. Ko delaš proti toku, deluje kot da delaš proti sebi. Rešitve za uspeh so v tem primeru precej skrčene, razen če samega sebe bistroumno vržeš na foro. Teža ali lahkotnost situacije sta namreč obe relativni. Nekomu izredno težko je drugemu lažje od najlažjega. Resnica včasih zgleda kot laž, odvisno s katerega profila gledaš obraz. Resnica, ker se pri implementiranju discipline v svoj sistem dejansko počutiš slabo. Laž pa, ker z navado teža izgine in stvari kar naenkrat postanejo lažje od zraka.

Po Klemen Globocnik 12. marec 2026
Domišljija je besedna marela za različne pojme. Diši po fantaziji, umišljanju in vizualizaciji. Neskončna inteligenca. Kreativnost v vseh oblikah in izrazih. Končni produkt je lahko neka stvar, storitev ali ideja. V kolikor gre za zaključeno celoto, je domišljija opravila svoje delo. Postranski produkt domišljije pa je igrivost, radovednost in čarovnija. Ali je bolj zabavni prvi ali drugi del, naj ostane stvar interpretacije. Zabava je zabava. Ko je domišljija zabavni pripomoček za vsakdanjo rabo, je med njima lahko tudi enačaj. »Kaj, pa če« scenariji so zabaviščni park za um. Um si seveda rad domišlja stvari. Preko domišljije te umakne v sanjski svet, si predstavlja lepši jutri. V kreativni delavnici svojega uma lahko rišeš stvari tudi zgolj za lastno rekreacijo. Domišljijski fitnes je ne le izredno zabaven, lahko je tudi resničnostna izkušnja. Karkoli si običajno domišljaš, to sčasoma začenjaš doživljati kot realnost. Vzpostavljaš zamišljeno realnost.
Po Klemen Globocnik 26. februar 2026
Nekaj nepopisno unikatnega se dogaja, ko se usedeš in v roke vzameš knjigo. Ta, ki bere, ve o čem govorim. Ta, ki ne ve, verjetno raje gleda Netflix serije. Nič narobe, oboje je super po svoje. Drugo je na prvo žogo verjetno zabavno še veliko bolj. V procesu branja si namreč samo ti in besede, kar je tudi višek zabave. Prebrane besede pronicajo vate. Na dušo padejo drugače, kot če bi teiste besede gledal ali poslušal. Začutiš jih drugače. Pride do intimnega občutka, ko se vse ostalo ustavi. Svet je utišan.
Po Klemen Globocnik 19. februar 2026
Navdušenje je občutek, ki mu ni para. Superhero filing. Prva asociacija je intenzivno notranje vznemirjenje, ovito v kreativnost s pridihom trčenosti. Slednje zato, ker je dejansko noro, da je vse, kar je bilo predhodno oddaljeno kot Aljaska, sedaj na tvojem domačem pragu. Ko tej masi dodaš še motivacijo, vero vase in zagon je rezultat entuziazem. Kamor stopi noga navdušenja, tam so stvari kar naenkrat možne. Vse se zdi uresničljivo. Že beseda sama je prepojena z občutkom vsemogočnosti. Ko razumeš, kako entuziazem deluje, in kako ga uporabiti v praksi namreč deluje, kot da imaš v rokah magično palico. Postane enostavno, kot da bi v avtomat s prigrizki vstavil žeton. Daš notri navdušenje, ven pa pride to, kar si si izbral. »It’s magic!«
Več prispevkov