ISKRA V POČUTJU

Če gledaš na stvar iz dednega ali okoljskega vidika, smo ljudje z boljšimi in slabšimi predispozicijami za zadovoljstvo. Če je ključnih prvih sedem let življenja, ko ti družina naloži podzavestni program, potlej popravki za nazaj niso mogoči. Kar se zgodi v tistem ranem časovnem obdobju, pač se. V podpornem okolju, kjer so talenti in izražanje lepo sprejeti in spodbujani, obstaja boljša možnost za zadovoljstvo v odrasli dobi. Navadiš se na občutek, da stvari delaš prav, kar te vedno znova zadovoljuje. Veriga zadovoljstva se nadaljuje.

Samozavest je sprva zgolj osebno mnenje, v katerega smo prepričani tako močno, da ga sčasoma tretiramo kot dejstvo. To, kako se vrednotimo, cenimo in spoštujemo, v končni fazi oblikuje stopnjo naše samozavesti. Neka notranja naravnanost, povezana z osebnim odnosom do sebe in lastno vrednostjo. Vse za začne pri monologu. Koliko samozavesti premoremo, je povezano z našimi mislimi, na katere se usedejo čustva. Najboljše orodje za dvig ali spust samozavesti je torej samogovor. Pozornost na samogovor vpliva na njegovo vsebino in manifestacijo. Preusmeritev pozornost z ene ceste na drugo avtomatsko spremeni tudi smer potovanja.

Kreativnost je odprto polje. Področje, kjer kreativnost prihaja do izraza, je širše od kakršnegakoli poklica, osebe ali dejavnosti. Podobno kot 9 plus milijard ljudi na svetu nosi ogromno različnih obrazov in ima nešteto podob, je kreativnost ena sama raznolikost. Čeprav se vse skupaj v osnovi začne kot besede, predstave in miselni zaključki, ki zrastejo na zelniku kreativca, sta oblika in izraz vedno malenkost samosvoja. Glavno, da se držiš bistva – kreiranja, ki se začne kot razvijanje in izmišljevanje. Ja, kreativna pogruntavščina je pravzaprav izmišljotina. Stvari si lahko izmisliš ravno zato, ker si kreativen. Ampak čeprav gre pri procesu kreativnosti izključno za izmišljotine, obstajajo nekatere, v katere ljudje verjamemo bolj.

Nevtralen si vedno, ko ne skočiš v luft in se takoj ne odzoveš. Ko se izogneš specifičnostim in se odločno ne postaviš ne na eno, ne na drugo stran. Ko ne stojiš ne levo, ne desno. Ni nujno, da tehtaš opcije, saj ti mogoče ne A ne B nista po godu. Lahko, da ne želiš izbrati nič od tega, kar se ti ponuja. Situacija, ko ne stopiš na noben vlak, ampak se sploh ne sekiraš. Prostovoljno zamudiš vse planirane vožnje.

Čeprav v življenju vsi počnemo podobne stvari, smo zaposleni na podobnih delovnih mestih, kjer opravljamo slične funkcije in imamo enake zadolžitve, ima vsak svojo individualno izkušnjo. Svojo realnost. To, kar delamo, namreč delamo na svoj način. Stvar, ki samo je in je tam na voljo za uporabo, kar naenkrat postane tisoč različnih stvari. Dobi nov kontekst in svežo vsebino. Vsebino, ki ustreza subjektivnemu doživljanju sveta. Tako, ki je lastna samo uporabniku. Ker svet vidimo skozi lastne oči, si ga tudi interpretiramo na individualen način. Dogajanje sveta vedno spremljamo skozi lastne leče. Osebna perspektiva oblikuje našo predstavo. Balanco in zic na kolesu si nastavimo po meri, glede na svojo višino. Poleg tega vsak goni svoje kolo malo po svoje, karkoli že to pomeni.

Predanost je kot neke vrste poroka. Dahneš usodni DA. Ali gre za osebo, stvar ali dejavnost je sekundarnega pomena. Dejstvo je, da sprejmeš idejo, da se določeni stvari posvetiš z srcem ali umom. Ultimativna predanost ali delno posvetilo življenjske energije – predanost pride v paketu v različnih barvah in odtenkih. Ko enkrat zajahaš idejo, potlej konja ne ustavljaš. Če si resen, ne želiš in niti ne moreš stopiti iz sedla, dokler te ta ne pripelje do točke zadovoljstva. Zdi se, da predanost poteka v dveh korakih. Najprej se predaš lastni odločitvi, nato pa še procesu. Podobno kot bi podpisal pogodbo s telekomunikacijskim operaterjem ali električnim dobaviteljem. Gre za neke vrsto vezavo. Miselno vezavo. Obljuba zvestobe za določen čas.

Sanjarjenje se lahko sliši kot brezplodna dejavnost študentov, ki jih njihov faks zanima toliko kot mačko voda. Zabavni konjiček za tiste s preveč prostega časa v življenju. Ples možganov brez lastnika. Proces neusmerjenega razmišljanja, kjer gre čez okno vse, kar diši po organizaciji in strukturi. V ospredje pa stopi spontano prepuščanje mislim in občutkom. Sanjarjenje je običajno samo sebi namen. Ker ničesar ne pričakuješ, tudi ne moreš biti razočaran. Sanjarjenje ima tudi fensi piflarski izraz: privzeti način nevronske obdelave.

Ko drugi vidijo v tebi nekaj, kar mogoče še sam ne, običajno to pomeni, da njihov vid seže preko tvojih trenutnih zmožnosti. V tebi vidijo nekaj, kar bi lahko bilo, ne nekaj, kar je. Čeprav nisi dober pek, imaš mogoče roko za sladice ali juhe. Mogoče, da se znaš obrniti v kuhinji in vihteti kuhalnico. Poseduješ nek x faktor, zaradi katerega deluješ kot neke vrste genij. Lahko, da zmoreš več, kot kažejo tvoji trenutni rezultati. Mogoče, da je to povezano s tvojimi lastnimi predstavami. Predstavami o sebi.

Ko se določena misel pojavi tako jasno in lahkotno kot pride vsak nov dan, potlej greš težko mimo občutka, da nosi neko vrednost. Diši po smislu. V bistvu je tako dobra, da začneš razmišljati, da je kaj več na njej kot samo privlačna fasada. V bistvu bi jo kar delil ali uporabil za izhodišče nečesa. Iz nečesa malega lahko nastane cela kača. Misel, ki ima vrednost, prinaša pomen. Če vanjo verjameš, ti to ustvarja smisel. Vrednost je oprijemljivi konec smiselne misli.