ISKRA V POČUTJU

Vztrajnost je kot mišica. Mentalna mišica. Umski biceps. Definitivno beseda z veliko začetnico. Je tako pomembna, da se vse ostalo na svetu lahko usede na zadnji sedež avtomobila. Če je za volanom vztrajnost, potem so ostali sopotniki lahko pomirjeni, da gre ladja (ali karkoli na kolesih) v pravo smer. Ostali sopotniki so samo njeni vagoni. Vagoni vztrajnosti, kot so kreativnost, predanost, odločnost, samozavest, notranjo moč, pogum, odločnost, itn. Seveda, da lahko z vztrajnostjo natreniraš tudi telo, ampak vse se začne v glavi.

Zavedanje je percepcija. Percepcija nečesa. Ko te življenje vozi levo in desno, ko skozi čas voziš slalom med enim znanjem in drugo izkušnjo, sčasoma dosežeš neko stopnjo zavedanja. Prihajaš do uvidov. Tisto, ko vprašaji postanejo klicaji. V trenutku, ko se nečesa zavedaš, lahko tja začneš polagati svojo pozornost. Usmeriš luč na tisti del sebe. Ne zavedaš pa se stvari, ki ne pridejo na tvoj radar pozornosti. Ker zate ne obstajajo, deluje kot da sploh ne obstajajo. Dejstvo pa je, da jim samo ne posvečaš nobene pozornosti. Vse, kar ni na tvoji «to-know« ali »to-do« listi, je v bistvu zavito v celofan skrivnostnosti.

Ideja je (praktično) vse, kar (še) ne obstaja v fizičnem svetu. Najbolj razširjena stvar na svetu. Vsepovsod prisotna in na vsakem koraku najdena. Če z idejo dovolj dolgo »sediš«, jo miselno ne izpustiš in jo kot glino gneteš dokler jo ne oblikuješ, potlej jo lahko narediš vidljivo. Nekaj, kar sprva vidijo (zgolj) oči uma, lahko nato vidijo tudi »dejanske« oči. Bolj natančno kot ideje vidiš v umu, lažje si jih lahko predstavljaš, kar ustvarja percepcijo resničnosti.

Inspiracija je poživljajoč občutek, ki te pričaka nepričakovano kot parkirni listek mestnega redarstva na sprednjem steklu avtomobila. S to razliko, da te »presenečenje izza ovinka« spravi v dobro voljo. Črno-beli svet kar naenkrat dobi barve. Snop sončne svetlobe pokuka izza črnih oblakov. Ptice zunaj se začnejo oglašati. Vse skupaj se čuti kot pomlad. Trenutni preporod, katerega center se počutimo, da smo. Govorimo o magični moči inspiracije.

Konsistentnost je (samo) fina beseda za reden in kontinuiran proces. Početje iz navade. Ko delamo eno in isto stvar, smo v njej konsistentni. Kar je konsistentno, je (na nek način) enotno in stalno. Konsistentno vedenje = predvidljivo vedenje. Tako, kot je za nekoga najbolj značilno. Ponavljajoče se vedenje, ki ne odstopa od (običajnih) normativov osebe. Če torej v življenju štejejo konsistentne besede, ali to pomeni, da so še bolj pomembna konsistentna dejanja?

Navdihujoče delo. Poglobljeno delo. Delo kot kreacija. Delo kot poslanstvo. Delo, ki prinaša (ogromno) notranje zadovoljstvo. Delo, ki je samo po sebi glavna nagrada. Delo, ki ga z veseljem opravljaš, kadarkoli te pokliče. Delo, ki ti ob treh zjutraj ne pusti spati. Delo, ki se mu lahko posvetiš v celoti in kjer vedno znova pustiš delček sebe. Delo, ki ima za posledico osebnostni napredek. Delo, ki ti je dobesedno pisano na kožo, saj imaš občutek, da lepše živiš, ker ga opravljaš. Skratka, delo, ki to ni. Pravzaprav je »delo« pomensko-neustrezna beseda za nekaj, kar ti glavo raztrešči na 1000 kosov in jo nato sestavi nazaj.