ISKRA V POČUTJU

Rezultat je končna točka nekega početja. Točka, ko se višje ne da, za iti naprej pa ni potrebe. Kot vrh gore ali konec naporne poti. Moment, ko so počitnice končno tu. Po celoletni aktivnosti v šoli je prišla nagrada. Aktivnost je osnova in podlaga za dosego rezultatov. Orodje, s katerim vse miselno narediš fizično. Ko se z nečim ukvarjaš, spotoma preverjaš svoje trenutno stanje. Stanje napredka. Razmišljaš, kako ti gre. Nevede vedno razmišljaš o rezultatih. Ko se v določeni stvari vidiš, se v mislih tudi lažje pripelješ do končne postaje. Čeprav je rezultat posledica dela, pa je v naslednji fazi pomembna tudi tvoja uspešnost. Brez uspešnosti namreč ni rezultatov. No, vsaj ne zavidljivih.

Zdi se, da sta socializiranje in duševno zdravje pogosto uporabljena v istem stavku. V bistvu sta kot ločilo na koncu stavka. Lahko bi jim rekli kar besedni tandem »socializiranje - duševno zdravje«. Skoraj tako kot dve polovici, ki se medsebojno dopolnjujeta. Prvi je temelj drugega. Ker se zdravje psihe naslanja na socializiranje, ima prste vmes sposobnost komuniciranja. V paket socializiranja spada komunikacija (tako s sabo in z drugimi). Neizogibni del je besedno izražanje in pogovarjanje v interakciji z ljudmi, kjer do izraza pride spretnost izražanja. V kolikor se v družbi lahko izražaš na sebi avtentičen način (in ne vem, zakaj se ne bi?!), se v procesu socializiranja spotoma vedno »potrjuješ«. Gradiš si svojo socialno prezenco.

Beseda stres ima na prvi zven negativno konotacijo. Paše v isti koš besed kot so pritisk, obremenitev in nelagodje. Stres je kot tisti gost, ki ga nikoli ne povabiš na obisk. On pride kar sam od sebe. Potrka ti na vrata, ti pa mu moraš odpreti proti svoji volji. Tudi če si v pižami. Ko si v stresni situaciji, si po vsej verjetnosti ne želiš biti v njej. Verjetno nisi podpisal papirjev in soglašal, da boš zavestno pod stresom. Življenjske situacije izvabijo stres iz tebe same od sebe.

Na prvo žogo ima odlašanje negativen predznak. Za odlašalce so hitreje kot govedo na farmi ožigosani tisti, ki samo razmišljajo in govorijo in nič ne naredijo. Teče jim samo jezik. Jezična virtuoznost in akcijska podhranjenost je za dokončanje stvari obupna kombinacija. Zelo redko (če sploh kdaj) se odlašanje smatra za znak dobre prakse. Koristno dejanje in odlašanje nista ravno pogosto uporabljena prijateljsko v istem stavku. Iz kje izhaja odlašanje?

Odlašanje je prelaganje česa na prihodnost. Ne bi naredil sedaj, ampak kasneje. Mogoče si v planner napišeš datum, kdaj se boš tega polotil. Pred dejansko tekmo seveda rabiš miselni trening. Običajno prelagaš neko delo. Najbolj pogosti časovni odlok, ki ga ljudje uporabljamo, je jutri. Sledijo prelaganje na drug teden, mesec, leto ali nedefinirano – pač nekoč. Tako kot v megleno prihodnost prelagaš stvari, pa tudi odlašaš iz različnih vzrokov. Nekaj te drži na točki, kjer si in te ustavlja, da bi naredil premik. Odlašanje je miselno prakticiranje časovnega odloka nevedoč, da je misel kot plaz. Plaz odlašanja, ki s seboj potegne tudi vse ostalo.

V odločitvi je moč. O tem ni dvoma. Kakorkoli se odločiš, ti to prinese olajšanje ali obremenitev. V najboljšem primeru ti prinese spravo (s samim seboj) in notranji mir. Če čez čas prideš do zaključka, da si se odločil narobe, se mir spremeni v nemir, obžalovanje ali sprejetje. V najboljšem primeru sprejetje, da je bila pač samo ena od odločitev, ki je šla južno. Življenje je vedno skupek odločitev. Zanimivo, zakaj se potlej ljudje stresiramo zaradi vsake malenkosti posebej.

Znanstveno je dokazano, da se večine svojih misli ne zavedaš. Ne veš, da misliš, niti kaj misliš. Tako kot ne veš, kako se v tvojem telesu pretaka kri, in kaj je potrebno, da imaš v telesu dovolj kisika, tudi ne veš, kaj počne tvoja glava. V ozadju tvojega živčnega sistema se odvijajo miselni procesi, ti pa ne veš za njih. Dogajajo se za tvojim hrbtom. Če povprečen človek misli 70.000 misli na dan (in to vsak dan), in katerih naredi bore malo ali nič, kakšno vrednost ima to, da imaš um na tekaški progi?! Zakaj tega hudiča preprosto ne utišaš ali še bolje - tako kot gumb na televizorju, kar izklopiš?!

Čas je zanimiv koncept. Prepričanje, ki raste na vsakem drevesu je, da je čas linearen – sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vedno gledaš nazaj, ko se spominjaš stvari. In vedno gledaš naprej, da planiraš ali se veseliš stvari. Čas pa mineva. Zdi se, da pojava minevanja časa v resnici ne moreš ustaviti. Lahko si sicer iznajdljiv in se izgubiš v kakšni zabavni dejavnosti. Takrat imaš občutek, da se je čas ustavil. Ko se ne ukvarjaš s tem, kar je bilo, niti ne razmišljaš, kaj bo, prideš do ideje, da šteje le to, kjer se nahajaš. In da ostalo ne obstaja.

Ko omeniš besedo smisel v povezavi z življenjem, lahko hitro dobiš predstavo, da gre za nek višji cilj. Tvoj smisel. Nekaj, za kar si bil kot človek postavljen na svet. Nekaj, kar ti leži bolj kot vse ostalo. Nekaj, kar ti je namenjeno. Ideal ali poslanstvo, za katerega se živi (in tudi umre). Če temu dodaš še gorečo strast, pa prideš še do enega vzvišenega občutka - globok občutek izpolnjenosti in namena. Motivacijski občutek, ko o njem razmišljaš. Namenski, ko ga prakticiraš.