ISKRA V POČUTJU

Sanjarjenje se lahko sliši kot brezplodna dejavnost študentov, ki jih njihov faks zanima toliko kot mačko voda. Zabavni konjiček za tiste s preveč prostega časa v življenju. Ples možganov brez lastnika. Proces neusmerjenega razmišljanja, kjer gre čez okno vse, kar diši po organizaciji in strukturi. V ospredje pa stopi spontano prepuščanje mislim in občutkom. Sanjarjenje je običajno samo sebi namen. Ker ničesar ne pričakuješ, tudi ne moreš biti razočaran. Sanjarjenje ima tudi fensi piflarski izraz: privzeti način nevronske obdelave.

Ko drugi vidijo v tebi nekaj, kar mogoče še sam ne, običajno to pomeni, da njihov vid seže preko tvojih trenutnih zmožnosti. V tebi vidijo nekaj, kar bi lahko bilo, ne nekaj, kar je. Čeprav nisi dober pek, imaš mogoče roko za sladice ali juhe. Mogoče, da se znaš obrniti v kuhinji in vihteti kuhalnico. Poseduješ nek x faktor, zaradi katerega deluješ kot neke vrste genij. Lahko, da zmoreš več, kot kažejo tvoji trenutni rezultati. Mogoče, da je to povezano s tvojimi lastnimi predstavami. Predstavami o sebi.

Ko se določena misel pojavi tako jasno in lahkotno kot pride vsak nov dan, potlej greš težko mimo občutka, da nosi neko vrednost. Diši po smislu. V bistvu je tako dobra, da začneš razmišljati, da je kaj več na njej kot samo privlačna fasada. V bistvu bi jo kar delil ali uporabil za izhodišče nečesa. Iz nečesa malega lahko nastane cela kača. Misel, ki ima vrednost, prinaša pomen. Če vanjo verjameš, ti to ustvarja smisel. Vrednost je oprijemljivi konec smiselne misli.

Zdravje je občutljiva tema. Prva občutljivost se nanaša na človeško telo. Nikoli ne veš, kako krhko je lahko tvoje telo, dokler te nekaj prisilno ne spravi v posteljo. Druga občutljivost pa se zadeva naših osebnih občutkov do tistih, ki so v službi zdravljenja - zdravstvenih delavcev. Ljudje pričakujemo, da je zdravljenje izključno njihova domena in da štejejo samo najvišje ocene. In tukaj se včasih srečamo z neuresničenimi pričakovanji. Ker se nismo pozdravili v skladu s svojimi projekcijami upanja, smo postali občutljivi še bolj. Pisker nam lahko dvigne že samo, če se v družbi pojavi popularna beseda na Z.

Na začetku ne obstaja nič drugega kot ideja. Ena sama ali več njih. Lahko imaš idej za cel peskovnik, vendar se z njimi ne boš pripravljen igrati za nič na svetu. Strast postane strast, ko neko idejo začutiš. Mrtvec oživi, ko to idejo potrdiš s telesom in dušo. Prevzameta te miselna zaljubljenost in goreč občutek. Občutek z visoko napetostjo v nadaljevanju postane senzacija, ki se te drži z vsemi štirimi. Planet, ki te s svojo silo privlačnosti vedno vleče k sebi. Strast je kot črna luknja, ki te srka vase. Spodbuja te, da o tej stvari razmišljaš in razglabljaš na dolgo in široko. Ko te strast enkrat ujame v svoje kremplje, te nato ne izpusti, dokler ne ukrepaš.

Ljudje imamo različen odnos do učenja. Čeprav nismo vsi za vse, je vseeno vsak za nekaj. Raziskovanje novih konceptov, primerjanje starih idej z novimi in testiranje svežih zamisli v praksi. Nekaterim gre učenje boljše od uma in rok kot drugim. Odprto-umneži lažje posvojijo novosti. Ko je potrebno svojo dobro-stoječo hišo postaviti na streho, odprtih rok sprejmejo idejo prenove. Nič jih ne moti dejstvo, da bo postavitev notranjosti sedaj v celoti drugačna.

»Za srečo je potrebna svoboda, za svobodo je potreben pogum«. Eden tistih aforizmov, ki pade na plodna tla šele, ko je svobodo potrebno implementirati. Ko jo je treba potisniti čez rob. Tako kot ptičja mama potisne mladiča iz gnezda. Dobesedno ga brcne. Mora poleteti, čeprav je prvič v situaciji. Podobno je s pogumom. Včasih ne veš, da si pogumen, dokler tega ne zahteva situacija. Ne veš, kaj pomeni imeti krila, dokler ti ni potrebno poleteti.

Rezultat je končna točka nekega početja. Točka, ko se višje ne da, za iti naprej pa ni potrebe. Kot vrh gore ali konec naporne poti. Moment, ko so počitnice končno tu. Po celoletni aktivnosti v šoli je prišla nagrada. Aktivnost je osnova in podlaga za dosego rezultatov. Orodje, s katerim vse miselno narediš fizično. Ko se z nečim ukvarjaš, spotoma preverjaš svoje trenutno stanje. Stanje napredka. Razmišljaš, kako ti gre. Nevede vedno razmišljaš o rezultatih. Ko se v določeni stvari vidiš, se v mislih tudi lažje pripelješ do končne postaje. Čeprav je rezultat posledica dela, pa je v naslednji fazi pomembna tudi tvoja uspešnost. Brez uspešnosti namreč ni rezultatov. No, vsaj ne zavidljivih.

Zdi se, da sta socializiranje in duševno zdravje pogosto uporabljena v istem stavku. V bistvu sta kot ločilo na koncu stavka. Lahko bi jim rekli kar besedni tandem »socializiranje - duševno zdravje«. Skoraj tako kot dve polovici, ki se medsebojno dopolnjujeta. Prvi je temelj drugega. Ker se zdravje psihe naslanja na socializiranje, ima prste vmes sposobnost komuniciranja. V paket socializiranja spada komunikacija (tako s sabo in z drugimi). Neizogibni del je besedno izražanje in pogovarjanje v interakciji z ljudmi, kjer do izraza pride spretnost izražanja. V kolikor se v družbi lahko izražaš na sebi avtentičen način (in ne vem, zakaj se ne bi?!), se v procesu socializiranja spotoma vedno »potrjuješ«. Gradiš si svojo socialno prezenco.