ISKRA V POČUTJU

Nekaj nepopisno unikatnega se dogaja, ko se usedeš in v roke vzameš knjigo. Ta, ki bere, ve o čem govorim. Ta, ki ne ve, verjetno raje gleda Netflix serije. Nič narobe, oboje je super po svoje. Drugo je na prvo žogo verjetno zabavno še veliko bolj. V procesu branja si namreč samo ti in besede, kar je tudi višek zabave. Prebrane besede pronicajo vate. Na dušo padejo drugače, kot če bi teiste besede gledal ali poslušal. Začutiš jih drugače. Pride do intimnega občutka, ko se vse ostalo ustavi. Svet je utišan.

Navdušenje je občutek, ki mu ni para. Superhero filing. Prva asociacija je intenzivno notranje vznemirjenje, ovito v kreativnost s pridihom trčenosti. Slednje zato, ker je dejansko noro, da je vse, kar je bilo predhodno oddaljeno kot Aljaska, sedaj na tvojem domačem pragu. Ko tej masi dodaš še motivacijo, vero vase in zagon je rezultat entuziazem. Kamor stopi noga navdušenja, tam so stvari kar naenkrat možne. Vse se zdi uresničljivo. Že beseda sama je prepojena z občutkom vsemogočnosti. Ko razumeš, kako entuziazem deluje, in kako ga uporabiti v praksi namreč deluje, kot da imaš v rokah magično palico. Postane enostavno, kot da bi v avtomat s prigrizki vstavil žeton. Daš notri navdušenje, ven pa pride to, kar si si izbral. »It’s magic!«

Fokus je laserska usmerjenost na neko specifično stvar. Držanje pozornosti z obema rokama. Vožnja po ravni cesti brez zavojev v levo ali desno. Ko zavestno usmerjaš pozornost na določeno točko, takrat prakticiraš osredotočanje. Gre za »uočenje« cilja, ki ga ne spustiš iz svojega vidnega polja. Fokusiranje je fiksiranje uma na določeno mesto. Sedenje v miselnem parku na eni in isti klopci. Sokolje oko. Kakorkoli, fokus ima vnaprej začrtano pot. Tisto, ko čakaš v grmu in ne pomežikneš, sicer tvoja pozornost lahko zamenja svojo tarčo. Fokus se nahaja na križišču, kjer se srečata tvoje zavedanje in namen.

Notranja moč je zanimiv pojem. Čeprav jo imamo, se je dostikrat ne zavedamo. Niti ne vemo, da jo imamo. Notranja moč pride na površje ob specifičnih trenutkih. Pokuka ven iz zemlje, ko si postavljen pred teste. Prej deluje kot abstrakten pojem, ki je svetlobna leta stran od tvoje orbite. Ko se znajdeš pred preizkušnjami, takrat se notranja moč nariše na tvojem pragu. Kot cvet vzklije iz ničesar. Pride od nikoder in pokaže iz kakšnega testa si. Gre za neke vrste povzdignjen občutek opogumljenosti. Tak, ki človeku daje krila takrat, ko mu jih življenje poskuša pristriči.

Vsak, ki je kdaj v sebi izkusil globok mir, bo znal povedati, da je občutek neprecenljiv. Razburkano morje v vse smeri ima kar naenkrat mirno gladino. Nič več te ne motijo stvari, ki so te včasih spravile čez rob. Ne vžigaš se več za vsako nepomembno bitko. Ne skočiš več pokonci, ko se ti zdi, da nekdo ravna krivično. Prav tako se ne obračaš za vsakim, ki te oblaja iz zabave, ker ima pač pet minut prostega časa. Mir je namreč drug tip pošasti - prijazne pošasti. Ko enkrat sam izbiraš svoje reakcije, sam izbiraš svoje počutje. Počutje pa je tisto, ki je podlaga za notranji mir/nemir.

Postopek, ki te pripelje od amaterja do eksperta česarkoli, se imenuje repeticija. Ponavljanje se mogoče samo po sebi zdi kot brezvezen dril, čeprav je v njem izjemna moč. Abstraktno na ta način postane razumljivo. Ali se lahko naučim te ali one stvari, v resnici ni vprašanje pogoja, ampak vprašanje časa. Tisti, ki študirajo človeško delovanje in mišični spomin pravijo, da obstaja magična številka 10.000. Toliko ponovitev istega ali podobnega giba je potrebno, da postaneš mojster kateregakoli izbranega področja. Proces, ko v določenem zaporedju narediš več manjših korakov, skozi repeticijo sčasoma postane en sam. Gibanje stvari v določenem zaporedju in na določen način te pripelje do specifičnega rezultata. Ko se nekaj usede vate, na nek način postane del tebe. Ljudje smo bitja navad.

Ljudje zavoljo osebne rasti ali lastnega užitka v življenju radi hodimo v klanec. Napredek je neizogiben rezultat prizadevanja. Radi stopimo kako stopničko višje. Radi stremimo za nečim. Radi se oziramo za tistim, kar nam deluje idejno ali vizualno mikavno. Vsaj polovico privlačnosti se verjetno nahaja v dejstvu, ker te stvari trenutno še nimamo. Vemo pa tudi, da mora človek sam postati nekaj drugega, če želi imeti nekaj drugega. Osebnostna preobrazba. Kakorkoli, v življenju bi vedno rad dosegel kozarec, ki se nahaja na višji polici. Delno zaradi izziva - da si dokažeš, da zmoreš, delno zato, da se ti zgodi nekaj novega in nepričakovanega. Svojo vrednost pa doda tudi ideja, da je nekaj zasluženo, ne podarjeno. »Višje« je lahko povezano z osvajanjem novih področij, kreativnostjo, dogodivščinami ali znanjem.

Če gledaš na stvar iz dednega ali okoljskega vidika, smo ljudje z boljšimi in slabšimi predispozicijami za zadovoljstvo. Če je ključnih prvih sedem let življenja, ko ti družina naloži podzavestni program, potlej popravki za nazaj niso mogoči. Kar se zgodi v tistem ranem časovnem obdobju, pač se. V podpornem okolju, kjer so talenti in izražanje lepo sprejeti in spodbujani, obstaja boljša možnost za zadovoljstvo v odrasli dobi. Navadiš se na občutek, da stvari delaš prav, kar te vedno znova zadovoljuje. Veriga zadovoljstva se nadaljuje.

Samozavest je sprva zgolj osebno mnenje, v katerega smo prepričani tako močno, da ga sčasoma tretiramo kot dejstvo. To, kako se vrednotimo, cenimo in spoštujemo, v končni fazi oblikuje stopnjo naše samozavesti. Neka notranja naravnanost, povezana z osebnim odnosom do sebe in lastno vrednostjo. Vse za začne pri monologu. Koliko samozavesti premoremo, je povezano z našimi mislimi, na katere se usedejo čustva. Najboljše orodje za dvig ali spust samozavesti je torej samogovor. Pozornost na samogovor vpliva na njegovo vsebino in manifestacijo. Preusmeritev pozornost z ene ceste na drugo avtomatsko spremeni tudi smer potovanja.