ISKRA V POČUTJU

Hvaležnost je občutek s posebno konotacijo. Ko imaš v mislih stvari ali ljudi, ki jih ceniš, takrat se počutiš, kot da je cel svet poseben. Ko razmišljaš o nečem ali nekom na prijeten, opogumljajoč način, takrat svoje občutke zrcališ tudi nase. Ljudje in stvari so ultra pomembne zato, ker ti ceniš njihov obstoj. Rezultat je, da si vedno bolj hvaležen. Hvaležnost se običajno zgodi, ko je tvoje dojemanje okolice pozitivno, obstajajo pa tudi izjeme. Recimo, da te neka izkušnja pošteno testira in ti za posledico naprti ogromno skrbi. Primoran si iti čez mukotrpen dolgotrajen postopek, ki se zdi pravi pekel. Ko je vse skupaj končno za tabo, pa se zgodi nekaj nepričakovanega. Čeprav si mogoče ves čas trpel in brezupno iskal pot odrešitve, si mimogrede in čisto nehote utrdil tudi lasten karakter. Namaste.

Sliši se skrajno enostavno. Preprosto si obuješ športne copate in se odpraviš na športno stezo ali nekam v naravo. Namesto, da hodiš, zalaufaš in že si na konju. Težko si je misliti, da v teku lahko kdo dejansko uživa. Dejstvo pa je, da moraš biti v nabijanje krogov ali golo natepavanje asfalta dejansko zaljubljen. Sicer te bo vse skupaj minilo, še preden boš imel na sebi »š« od švica. Aerobna vadba, ki je lahko solo ali v skupini - podobno kot kolesarjenje, plavanje ali hoja v hribe. Tip telovadbe, kjer je cilj čiščenje telesa, pridobivanje kondicije in dvig srčnega utripa. Ta kardiovaskularna vadba v primerjavi z drugimi športi, kjer so poleg osnovne športne opreme potrebni tudi ostali rekviziti (npr. žoga, lopar, kij), zahteva zelo malo. Da pa lahko ogromno. Ampak to slednje lahko razumejo le tekači.

Osebnostna lastnost, ki je usmerjena navznoter. Človek, ki je na prvo žogo molčeč in obrnjen vase. Introvertiranost poseduje energijo, ki je zaprte narave. Lastnost, za katero je značilna usmerjenost vase in v svoj notranji svet, je posebna in misteriozna obenem. Prvo, ker črpaš vedno samo iz sebe in svoje notranje zakladnice. Drugo, ker se včasih težko jasno izraziš, ne glede na to, kako močno si prizadevaš biti jasen in razumljiv. Introvert včasih deluje, kot da je delno do pretežno nezainteresiran za zunanje dražljaje. Lahko, da dejansko tudi je. Ujet v krog s samim seboj in samozadosten. Ker drugače ne zna.

Ko je govora o sreči, pogosto slišimo, da gre za stvar človeške usode. Nekaj, kar je nekam zapisano. Običajno v zvezde. Predhodno, vnaprej določeno. Sreča je torej predeterminirane narave. Nekdo je rojen pod srečno zvezdo, sreča drugega pa je zakleta. Nekoga spremljajo mavrice na vsakem koraku, nekdo drug pa očitno privlači angleško vreme. Tako pač je. Sreča je po tej teoriji izven tvoje kontrole. Kot da roko nad življenjem drži neka višja sila, ki je veliko močnejša od mogočnejša od človeka. Ali je sreča res tako »zabetonirana«?

Prvi koraki so pogosto povezani z negotovostjo. Kot bi imel pred očmi ogromen snop neskončne megle, katere center si. Ko poskusiš neko stvar prvič, se lahko počutiš kot marsovec. Tisti občutek, ko ne veš, kaj delaš in še manj kam greš. Deluje kot da si brez osnovnega občutka varnosti. Težko si ves sončen in mavričen. Narediti prvi korak pomeni iti čez sebe. Kakor je »pru čru« lahko strašljiv, neprijeten ali tuj, se še vedno pojavi samo enkrat – in to prvič. Da prvi korak normaliziraš je najbolje, da vajo ponoviš in narediš še drugega, tretjega in četrtega.

Prepričanja so kot križišča, kjer se redno srečujejo podobne misli in čustva. Podobno kot da se na ulici srečaš s frendi. Če se z njimi dobro razumeš, se dobivate pogosto. Utrjujete medsebojne odnose. Vse bolj postajate povezani in nerazdružljivi. Tvoje misli in čustva so dvojna sila, ki deluje sinhrono. Preko intuicije dobivaš sporočila. Zelena ali rdeča luč ti pove, ali je določena stvar na mestu. Dva (misel + čustvo) sta vedno močnejša kot en sam (ideja brez čustvenega naboja). Bolj kot združujemo podobne misli in čustva, bolj ta postajajo prepričanja.

Možgani so kot tisti tip v fitnesu, ki je vedno na tekaški progi. Nikoli ga ne vidiš nikjer drugje. Vedno samo laufa. Podobno možgani vedno samo razmišljajo. Kreirajo vedno nove misli. Če glava kreira predvsem na podzavestni ravni, to pomeni, da se večine misli niti ne zavedaš. In normalno, da če se jih ne zavedaš, niti ne veš, kaj bi z njimi počel. Vseeno pa med večjo količino misli določene vseeno dobijo nek smisel. Zdijo se bolj pomembne kot vse ostale. Mogoče ti že na začetku zvenijo razumljivo. Večji smisel kot ima določena misel, bolj pogosto o njej razmišljaš. Bolj pogosta kot je frekvenca pojava misli, bolj postajaš prepričan vanjo. Oblikuje se prepričanje.

Vztrajnost je kot mišica. Mentalna mišica. Umski biceps. Definitivno beseda z veliko začetnico. Je tako pomembna, da se vse ostalo na svetu lahko usede na zadnji sedež avtomobila. Če je za volanom vztrajnost, potem so ostali sopotniki lahko pomirjeni, da gre ladja (ali karkoli na kolesih) v pravo smer. Ostali sopotniki so samo njeni vagoni. Vagoni vztrajnosti, kot so kreativnost, predanost, odločnost, samozavest, notranjo moč, pogum, odločnost, itn. Seveda, da lahko z vztrajnostjo natreniraš tudi telo, ampak vse se začne v glavi.

Zavedanje je percepcija. Percepcija nečesa. Ko te življenje vozi levo in desno, ko skozi čas voziš slalom med enim znanjem in drugo izkušnjo, sčasoma dosežeš neko stopnjo zavedanja. Prihajaš do uvidov. Tisto, ko vprašaji postanejo klicaji. V trenutku, ko se nečesa zavedaš, lahko tja začneš polagati svojo pozornost. Usmeriš luč na tisti del sebe. Ne zavedaš pa se stvari, ki ne pridejo na tvoj radar pozornosti. Ker zate ne obstajajo, deluje kot da sploh ne obstajajo. Dejstvo pa je, da jim samo ne posvečaš nobene pozornosti. Vse, kar ni na tvoji «to-know« ali »to-do« listi, je v bistvu zavito v celofan skrivnostnosti.