INTROVERTIRANOST – osebnostna hiba sramežljivih ali vodstvena karakterna značilnost?

Osebnostna lastnost, ki je usmerjena navznoter. Človek, ki je na prvo žogo molčeč in obrnjen vase. Introvertiranost poseduje energijo, ki je zaprte narave. Lastnost, za katero je značilna usmerjenost vase in v svoj notranji svet, je posebna in misteriozna obenem. Prvo, ker črpaš vedno samo iz sebe in svoje notranje zakladnice. Drugo, ker se včasih težko jasno izraziš, ne glede na to, kako močno si prizadevaš biti jasen in razumljiv. Introvert včasih deluje, kot da je delno do pretežno nezainteresiran za zunanje dražljaje. Lahko, da dejansko tudi je. Ujet v krog s samim seboj in samozadosten. Ker drugače ne zna.

Na drugem bregu introvertiranosti sedi njeno nasprotje - ekstravertiranost. Ekstravert je tisti sošolec v razredu, ki naravnost uživa, če ga posluša cel razred med tem ko kontrira prfoksu. Najglasnejši del družbe. Zacveti šele, ko je med ljudmi. Samoiniciativno se udeležuje socialnih dogodkov, ki so lunapark za njegovo dušo. Njegov varen pristan in sinonim za udobje. Odnosi mu dajejo energijo, introvertu jo pijejo. Ta, ki je odprta oseba, usmerjena v zunanji svet, si življenje osmišlja skozi interakcije z drugimi ljudmi. Karakterna odprtost in pozornost drugih zanj hodita z roko v roki.

Introvert pa se nahaja na drugi strani. On za boljši občutek o sebi ne potrebuje cele vojske ljudi. Zaledje družbe mu ne pomeni nič. Ideja, da ga nekdo konstantno potrebuje, ga prej utesnjuje kot motivira. Povezovanje z ljudmi na redni bazi mu je odveč in zoprno. Če se preveč druži, ima lahko občutek napadenosti. Kot da mu jastreb visi nad glavo. Ker ljubi svobodo, neodvisnost in samostojnost, so introverti kot orli. Letajo sami.

To, da je introvert v večini sam, ni neka njegova kaprica ali poza. Samoto naravnost potrebuje za preživetje. Nekdo, ki je glavnino svojega življenja bodisi sam med štirimi stenami, bodisi nevpleten v socialno sfero življenja, si mora svet dekorirati po svoje. Ali obstaja kaj boljšega kot samota, kjer te čaka delo na sebi, kreiranje, raziskovanje ali študijske dejavnosti? Pekel za ekstroverta je za introverta raj.

Introvert namreč vse, kar osnovnega potrebuje za kvalitetno življenje, dobi v samoti in tišini. Gre za korak naprej v neskončni izvir notranjega miru, inspiracije in občutka pomenskega življenja. Oaza, kjer srce in misli spregovorijo. Introverti si kasneje v življenju najdejo službe, kjer lahko stike z ljudmi držijo na minimumu. Včasih si izberejo samski stan. Introverta zunanji svet zanima toliko kot zadnja moda, popularna kultura, mnenja in način življenja drugih ljudi. Ponosno nosi status outsiderja.

To ne pomeni nujno, da je introvert živi dolgčas od človeka. Ravno nasprotno. Njegovo življenje je lahko izredno zanimivo in polno z doživljaji. Podobno kot življenje ekstroverta, samo na drugačen način. Introvert je lahko zabavoljubec, vendar svoje sorte. Koncept zabave ima obrnjen na glavo. Vidi ga v ednini, ne v množini. Ko se ljudje najbolj zabavajo v družbi, se introverti veselijo ideje, da bodo sami. Čas najraje preživljajo sami s sabo in svojimi idejami. In čeprav so sami, se mogoče nikoli ne počutijo osamljene.

Največja ironija druženja za introverte je, da se najbolj osamljeno počutijo ravno, ko so med ljudmi. Izgubljeni postanejo v osrčju zabave. Zato se rajši preventivno izogibajo socialnih situacij. Te jih namreč vedno znova pustijo razočarane, saj jim vse vzamejo, v zameno pa nič ne dajo. Običajno jim samo vzbujajo slabo vest, da niso primerni za družbo. Njihovo srce po druženju lahko postane emocionalno prazno. Njihov način izražanja niso pogovori z drugimi, ampak glas njihove duše.

Ampak, ali so lahko introverti v družbi pravih ljudi tudi ekstroverti? Lahko se zgodi, da se siva miš kar naenkrat spremeni v papigo. Postane hibrid med zaprtim in odprtim. Tretja verzija, ki se imenuje ambivert. Ne pretirano glasen in ne pretirano zazrt vase. Zlata sredina. Molčeči introvert je torej lahko tudi priložnostni ekstrovert. Situacijski odprtež. Tisto, ko mora introvert opraviti telefonski klic ali se srečati z ljudmi, in za tisti čas obleče svoj odprti kostim. Zato, da lahko uspešno opravi svojo nalogo. Ko je izziv za njim, ambivert spet postane običajni introvert.

Mogoče ti ni treba biti ultra odprt, da bi dosegel svoje cilje. Odprtost ni ne predpogoj, ne pravilo za kakršenkoli uspeh. Dejstvo je, da je večina aktualnih svetovnih dosežkarjev introvertov. Če se torej zgleduješ po finančno najbolj uspešnih, ne pozabi, da se v resnici zgleduješ po največjih zaprtežih na svetu. Če si introvert, imaš že eno skupno stvar z njimi. Ne samo, da je biti usmerjen navznoter družbeno-sprejemljivo prav tako kot biti odprt in zgovoren. V tem primeru je celo zgled in model. Mogoče ti torej ni potrebno stremeti za rušitvijo nečesa, kar te v resnici gradi. Mogoče lahko opustiš željo po preseganju svojega naravnega karakterja. Daš s svojih ramen nalepko, da ne ustrezaš temu in onemu standardu. A ni v osnovi vsak kot nepopisan list papirja, kjer introvertiranost in ekstravertiranost ne igrata večje vloge? Oboje je namreč zgolj neko izhodišče. Kjer sta doma ambicija in sposobnost, tam je svet prostrano polje in so vse poti široko odprte.