MISEL – sveta resnica ali zamaskirana laž?

Znanstveno je dokazano, da se večine svojih misli ne zavedaš. Ne veš, da misliš, niti kaj misliš. Tako kot ne veš, kako se v tvojem telesu pretaka kri, in kaj je potrebno, da imaš v telesu dovolj kisika, tudi ne veš, kaj počne tvoja glava. V ozadju tvojega živčnega sistema se odvijajo miselni procesi, ti pa ne veš za njih. Dogajajo se za tvojim hrbtom. Če povprečen človek misli 70.000 misli na dan (in to vsak dan), in katerih naredi bore malo ali nič, kakšno vrednost ima to, da imaš um na tekaški progi?! Zakaj tega hudiča preprosto ne utišaš ali še bolje - tako kot gumb na televizorju, kar izklopiš?! 

V svetu, ki razmišlja tako kot da je razmišljanje prva in zadnja stvar pod Soncem, je brezmiselje luksuz. Svetovna rariteta. Običajno non stop nekaj premlevaš. Oblikovanje ogromne količine misli je v prvi vrsti uporabno opravilo. Ekstenzivno razmišljaš iz praktičnosti. Razmišljaš, ker se to, da ne razmišljaš, ne obnese. Stvari pač moraš zrihtati. Je pa lahko misel tudi privilegij in zabava. Če si sposoben oblikovati originalno misel, se lahko ponosno potrepljaš po rami. Proces kreacije je zabaven. Enkrat torej misel oblikuješ iz obveze, drugič le-ta deluje kot lunapark za človeško psiho.

Podzavest je skladišče vsega nezavednega in vodnjak. Enkrat, da stvari skrije stran od oči in uma. Drugič, da se rodijo neverjetne stvari. Skriva potlačene in boleče vsebine. Vse, kar je težko ali nemogoče sprejeti, se potlači nekam globoko v ozadje. V ozadje se trajno umakne zato, da lažje živimo. Obrambni mehanizem. Varnostna služba, ki človeka ščiti pred čustvi, ki zbijajo človeško moralo. Bolečina, sram, razočaranje ali beg pred mrtvo točko. Intenziteta vsega hudega tako zbledi, da greš v življenju lažje naprej. Podzavest pa včasih tudi ustvari življenje iz ničesar. Višje ideje in kreativnost - vse kreativno se v večini dogaja brez vključenosti zavesti. Tisti del uma, kjer so misli in informacije za vsakdanjo rabo težje dostopne. Proces možganske nevihte ti včasih ne prinese drugega kot abstrakcijo, simbole in številke. Občutki in intuicija so čudni strici.

Druga pesem je um, ki se trudi razumeti stvari. Logično sklepanje, analiza, smiselni zaključki, itn, se nahajajo v sprednjem delu možganov (prefrontalni korteks). Zavest je uporabniku bolj prijazna kot podzavest, saj deluje na program logike. Pomaga pri oblikovanju zavestnih misli. V njeni domeni je vse, kar je praktično, uporabno in smiselno. Gre za teme za vsakdanjo rabo. Praktične misli razmišljaš pogosteje kot abstraktne. Prvič; ker si se primoran znajti v svetu, in drugič; ker tudi sam rad razumeš stvari. Tudi če si ustvarjalec ali umetnik, za kreativnim delom vedno pride na vrsto organizacijski, povezovalni in pomenski del. Stvari je treba naprej razložiti tako, da jih bo razumel tisti s katerim sodeluješ. Večji del življenja se torej zdi vezan na aktivnosti, ki zahtevajo uporabo zdrave pameti.

Zdi se, da karkoli misliš ali čutiš o nekom drugem, da pravzaprav misliš in čutiš o sebi. Podzavest sklepa, da je vse, kar misliš, namenjeno tebi. Ker si ti center izvora misli, si istočasno tudi predmet razmišljanja. Čeprav imaš občutek, da je sulica vedno uprta stran od tebe in da je plen nekaj ali nekdo drug (kot ti), pomisli še enkrat. Vprašanje, če podzavestni um loči razliko med »tabo« in »drugimi«. Mogoče podzavest intuitivno ve stvari, ampak je pa vprašanje, če je tako pametna kot zavest. Pamet ni nujno njena domena in epicenter moči. V tem je mojster zavestni um.

Če človek sam ustvari misel, potlej kamorkoli jo nameri, bumerang vedno pride nazaj. Ustvarjalec in pošiljatelj sta torej ena in ista oseba. Mogoče imaš o sebi pozitivno mnenje, nekdo drug pa ti gre blazno na živce. Čutiš živčnost, kar pomeni, da si nosilec živčnosti. Ko čutiš jezo ali frustracijo (o sebi ali drugem), tvoj iracionalni um pobere vibracije. Vibracije tvojega emocionalnega stanja. Misli in čustva, s katerimi hodiš na redne sprehode, prej ali slej oberejo tvoj korak.

Vse misli si seveda ne zaslužijo kraljevskega prestola. Nekatere seveda zasedajo pomembnejša mesta v dvorani uma. Mogoče resnično štejejo le tiste, ki jih razmišljaš v krogu. Misli, ki jih razmišljaš tudi, ko nimaš drugega dela. Tiste, na katere misliš le občasno, nikoli ne pridejo v izbrano množico. Niso miselna smetana. Misli, ki se ne ujemajo z izbrano skupino, običajno nimajo tako močne energijske moči. Redko te vlečejo k sebi tako močno, da bi bistveno vplivale nate in na tvoje odločitve. To lahko stori le dominantna misel, ki ti ne samo preide v navado (lahko tudi razvado). Taka, ki ima vibracijo in konjsko moč kot tisoč nabitih varnostnikov. Tista misel, ki vpliva nate tako kot Luna vpliva na Zemljo. To, kar dominira, kroji tvojo realnost.

Lahko sicer vseeno rečeš »misel je le misel, ni beseda, niti dejanje«. Ampak, če vsako dejanje začne z besedo, potlej se tudi vsaka beseda začne z mislijo. Nihče drug (razen tebe) ne more vedeti, kaj si misliš. In to je tvoja največja moč. Na kreativno in konstruktivno uporabo!