REALNOST – skupek naravnih zakonov in dokazov ali zgolj percepcija?

11. december 2025

Čeprav v življenju vsi počnemo podobne stvari, smo zaposleni na podobnih delovnih mestih, kjer opravljamo slične funkcije in imamo enake zadolžitve, ima vsak svojo individualno izkušnjo. Svojo realnost. To, kar delamo, namreč delamo na svoj način. Stvar, ki samo je in je tam na voljo za uporabo, kar naenkrat postane tisoč različnih stvari. Dobi nov kontekst in svežo vsebino. Vsebino, ki ustreza subjektivnemu doživljanju sveta. Tako, ki je lastna samo uporabniku. Ker svet vidimo skozi lastne oči, si ga tudi interpretiramo na individualen način. Dogajanje sveta vedno spremljamo skozi lastne leče. Osebna perspektiva oblikuje našo predstavo. Balanco in zic na kolesu si nastavimo po meri, glede na svojo višino. Poleg tega vsak goni svoje kolo malo po svoje, karkoli že to pomeni. 


Stvari, ki izgledajo podobno, namreč ne vidimo vsi podobno. Doživljanje realnosti je tisto, kjer pride do odstopanja. Drugačno doživljanje naredi stvari drugačne. Dojemanje stvari, stvari spremeni. Čustvena nalepka in tolmačenje situacije skozi svoj osebni filter. Za primer lahko človeka, ki je čisto v redu, na podlagi osebne preference doživljaš kot prevaranta. Ali obratno. Čeprav ima tvoja interpretacija na koncu lahko zelo malo ali nič opraviti z realnostjo tega človeka, pač tako čutiš. Daš si dovoljenje za osebno mnenje. Tvoj glavni argument je v resnici tvoj občutek.

 

Občutek je kot val. Telesna senzacija, podobna vodi ali zraku. Snov neoprijemljivega značaja. Kako se lahko kadarkoli oprimeš za verzijo realnosti, kar ti vedno znova polzi iz rok? V resnici se ne moreš, ampak to vedno znova počneš. Realnost skozi občutke pač rada pleše. Mi pa jo radi lovimo po plesišču. Ko se ti zdi, da občutek držiš z obema rokama, ta zopet zavije vstran. Če je kakšno stvar glede čutne realnosti možno reči s sigurnostjo je to, da občutki nikoli ne ostanejo tam, kjer so. Čeprav se ideja, da bi dobre občutke preprosto zamrznil, sliši idealno. Lahko, da se iz navade počutiš, tako kot se počutiš in da to tvoje počutje dominira večino tvojega časa. Kar pa ne pomeni, da te že za naslednjim vogalom ne more zaliti nepričakovana pošiljka občutkov. Občutkov izven tvojega poznanega okolja.


Subjektivna realnost je skupek občutkov, ki na koncu ustvarijo osebno resničnost. Misel + občutek = počutje. Emocionalne misli vplivajo na počutje. Ni čudno, da boljše kot se počutiš, bolj pravilen se ti svet zdi. Še sam sebi se zdiš pravilen, saj očitno delaš nekaj prav v tistem momentu. Na hrbtu tega občutka nato zraste osebno prepričanje. Prepričanje, ki je kot lokomotiva in občutki, ki so kot vagoni. Sledijo ti na konec sveta. Zvestoba do groba. V stvar, ki jo razvijaš in daješ na ponovitev, sčasoma tudi bolj verjameš. 

 

Neka stvar ali ideja se zdi najbolj resnična takrat, ko jo pumpaš kot zračnico od gume. Kolo raste. Podobno podpihuješ občutke, ki jih želiš zadržati na svojem vagonu za vekomaj. Isto delaš tudi s tistimi, ki so pogosto s tabo, čeprav jih mogoče ne priznavaš za svoje. Tistimi, ki so prilepljeni nate neprostovoljno, in to s sekundnim lepilom. Občutki, ki so slaba družba zate in se jih sramuješ tako kot starša alkoholika. Prve občutke sprejemaš za resnične odprtih rok, drugih se otepaš. Mogoče, ker veš, da so tudi slednji narejeni iz mesa in kosti.


Na eni strani so torej občutki, ki tvorijo osebno ali notranjo resničnost. Na drugi strani pa so določene stvari vklesane v kamen in ne dovoljujejo pregovarjanja. Svet deluje po naravnih zakonih. Obstajajo zakonitosti vesolja, po katerih poteka življenje. Narava deluje v skladu s svojim naravnim tokom. »Kaj o tem misli človek?«, se takrat usede v zadnjo klop v razredu. To je pa skupna ali zunanja resničnost. Posameznikov svet je lahko odvisen od občutkov, ampak tudi narava ima svoja pravila. Vodi cel svet, med tem ko človek lahko vodi le samega sebe. Realnost je torej oboje – objektivna in subjektivna.

 

Najboljša stran naravnih zakonov je mogoče ta, da v njih ni treba posebej verjeti. Prepričanja ljudi zakonov ne naredijo bolj ali manj resničnih. Zakoni samo delujejo. Pika. Delujejo ločeno od naše podpore. Najslabša stran naravnih zakonov pa zna biti, da ljudje ne moremo narediti čisto nič (oziroma zelo malo), da bi vplivali na njih. Zakoni so dejstva, občutki pa zgolj mnenja. Požvižgajo se na tvoje občutke.


Če bi bila realnost zgolj občutek, potlej bi lahko upravičeno sklepal, da realnost oblikuje izključno tvoja percepcija. Da je življenje dogodek, vedno oblikovan po tvoji šabloni. Da ta subjektivni paket, sestavljen iz osebnih mnenj in nazorov, interesov ter prepričanj pravzaprav zadošča. In da je bolj resnična tista verzija realnosti, ki je skladna s tvojo čustveno sliko. Ker pa je občutek pod močnim vplivom narave, pa se realnost zdi kot kombinacija. Enkrat jaz, drugič ti. Vemo, na kateri strani je matematika. Devet krat zmaga vesolje, enkrat se posreči tebi. Pa ne zato, ker bi bilo tako bolj prav. Mogoče zgolj zato, ker je v igri ponovno nek zakon. Tokrat zakon močnejšega.

Po Klemen Globocnik 12. marec 2026
Domišljija je besedna marela za različne pojme. Diši po fantaziji, umišljanju in vizualizaciji. Neskončna inteligenca. Kreativnost v vseh oblikah in izrazih. Končni produkt je lahko neka stvar, storitev ali ideja. V kolikor gre za zaključeno celoto, je domišljija opravila svoje delo. Postranski produkt domišljije pa je igrivost, radovednost in čarovnija. Ali je bolj zabavni prvi ali drugi del, naj ostane stvar interpretacije. Zabava je zabava. Ko je domišljija zabavni pripomoček za vsakdanjo rabo, je med njima lahko tudi enačaj. »Kaj, pa če« scenariji so zabaviščni park za um. Um si seveda rad domišlja stvari. Preko domišljije te umakne v sanjski svet, si predstavlja lepši jutri. V kreativni delavnici svojega uma lahko rišeš stvari tudi zgolj za lastno rekreacijo. Domišljijski fitnes je ne le izredno zabaven, lahko je tudi resničnostna izkušnja. Karkoli si običajno domišljaš, to sčasoma začenjaš doživljati kot realnost. Vzpostavljaš zamišljeno realnost.
Po Klemen Globocnik 5. marec 2026
Disciplina je izredno močna ideja in še močnejša praksa. Je kot elastika, ki te vedno znova vleče in drži v poziciji, da nečemu slediš. Gre za sveto posvetitev časa eni stvari na račun neke druge ali več njih. Dan ima pač le 24 ur. Konsistentnost in vztrajnost sta oba gradnika discipline. Kot posledica na kateri strani spektra se nahajaš, imaš lahko boljšo ali slabšo disciplino. Za njen razvoj potrebuješ osebne razloge. Zavestne opomnike. Žaromet je na prednostih, ki prihajajo v tvoje življenje kot posledica discipline. In močnejši kot so tvoji zakaj-i, lažje bo osvojiti disciplino.
Po Klemen Globocnik 26. februar 2026
Nekaj nepopisno unikatnega se dogaja, ko se usedeš in v roke vzameš knjigo. Ta, ki bere, ve o čem govorim. Ta, ki ne ve, verjetno raje gleda Netflix serije. Nič narobe, oboje je super po svoje. Drugo je na prvo žogo verjetno zabavno še veliko bolj. V procesu branja si namreč samo ti in besede, kar je tudi višek zabave. Prebrane besede pronicajo vate. Na dušo padejo drugače, kot če bi teiste besede gledal ali poslušal. Začutiš jih drugače. Pride do intimnega občutka, ko se vse ostalo ustavi. Svet je utišan.
Več prispevkov