REALNOST – skupek naravnih zakonov in dokazov ali zgolj percepcija?

11. december 2025

Čeprav v življenju vsi počnemo podobne stvari, smo zaposleni na podobnih delovnih mestih, kjer opravljamo slične funkcije in imamo enake zadolžitve, ima vsak svojo individualno izkušnjo. Svojo realnost. To, kar delamo, namreč delamo na svoj način. Stvar, ki samo je in je tam na voljo za uporabo, kar naenkrat postane tisoč različnih stvari. Dobi nov kontekst in svežo vsebino. Vsebino, ki ustreza subjektivnemu doživljanju sveta. Tako, ki je lastna samo uporabniku. Ker svet vidimo skozi lastne oči, si ga tudi interpretiramo na individualen način. Dogajanje sveta vedno spremljamo skozi lastne leče. Osebna perspektiva oblikuje našo predstavo. Balanco in zic na kolesu si nastavimo po meri, glede na svojo višino. Poleg tega vsak goni svoje kolo malo po svoje, karkoli že to pomeni. 


Stvari, ki izgledajo podobno, namreč ne vidimo vsi podobno. Doživljanje realnosti je tisto, kjer pride do odstopanja. Drugačno doživljanje naredi stvari drugačne. Dojemanje stvari, stvari spremeni. Čustvena nalepka in tolmačenje situacije skozi svoj osebni filter. Za primer lahko človeka, ki je čisto v redu, na podlagi osebne preference doživljaš kot prevaranta. Ali obratno. Čeprav ima tvoja interpretacija na koncu lahko zelo malo ali nič opraviti z realnostjo tega človeka, pač tako čutiš. Daš si dovoljenje za osebno mnenje. Tvoj glavni argument je v resnici tvoj občutek.

 

Občutek je kot val. Telesna senzacija, podobna vodi ali zraku. Snov neoprijemljivega značaja. Kako se lahko kadarkoli oprimeš za verzijo realnosti, kar ti vedno znova polzi iz rok? V resnici se ne moreš, ampak to vedno znova počneš. Realnost skozi občutke pač rada pleše. Mi pa jo radi lovimo po plesišču. Ko se ti zdi, da občutek držiš z obema rokama, ta zopet zavije vstran. Če je kakšno stvar glede čutne realnosti možno reči s sigurnostjo je to, da občutki nikoli ne ostanejo tam, kjer so. Čeprav se ideja, da bi dobre občutke preprosto zamrznil, sliši idealno. Lahko, da se iz navade počutiš, tako kot se počutiš in da to tvoje počutje dominira večino tvojega časa. Kar pa ne pomeni, da te že za naslednjim vogalom ne more zaliti nepričakovana pošiljka občutkov. Občutkov izven tvojega poznanega okolja.


Subjektivna realnost je skupek občutkov, ki na koncu ustvarijo osebno resničnost. Misel + občutek = počutje. Emocionalne misli vplivajo na počutje. Ni čudno, da boljše kot se počutiš, bolj pravilen se ti svet zdi. Še sam sebi se zdiš pravilen, saj očitno delaš nekaj prav v tistem momentu. Na hrbtu tega občutka nato zraste osebno prepričanje. Prepričanje, ki je kot lokomotiva in občutki, ki so kot vagoni. Sledijo ti na konec sveta. Zvestoba do groba. V stvar, ki jo razvijaš in daješ na ponovitev, sčasoma tudi bolj verjameš. 

 

Neka stvar ali ideja se zdi najbolj resnična takrat, ko jo pumpaš kot zračnico od gume. Kolo raste. Podobno podpihuješ občutke, ki jih želiš zadržati na svojem vagonu za vekomaj. Isto delaš tudi s tistimi, ki so pogosto s tabo, čeprav jih mogoče ne priznavaš za svoje. Tistimi, ki so prilepljeni nate neprostovoljno, in to s sekundnim lepilom. Občutki, ki so slaba družba zate in se jih sramuješ tako kot starša alkoholika. Prve občutke sprejemaš za resnične odprtih rok, drugih se otepaš. Mogoče, ker veš, da so tudi slednji narejeni iz mesa in kosti.


Na eni strani so torej občutki, ki tvorijo osebno ali notranjo resničnost. Na drugi strani pa so določene stvari vklesane v kamen in ne dovoljujejo pregovarjanja. Svet deluje po naravnih zakonih. Obstajajo zakonitosti vesolja, po katerih poteka življenje. Narava deluje v skladu s svojim naravnim tokom. »Kaj o tem misli človek?«, se takrat usede v zadnjo klop v razredu. To je pa skupna ali zunanja resničnost. Posameznikov svet je lahko odvisen od občutkov, ampak tudi narava ima svoja pravila. Vodi cel svet, med tem ko človek lahko vodi le samega sebe. Realnost je torej oboje – objektivna in subjektivna.

 

Najboljša stran naravnih zakonov je mogoče ta, da v njih ni treba posebej verjeti. Prepričanja ljudi zakonov ne naredijo bolj ali manj resničnih. Zakoni samo delujejo. Pika. Delujejo ločeno od naše podpore. Najslabša stran naravnih zakonov pa zna biti, da ljudje ne moremo narediti čisto nič (oziroma zelo malo), da bi vplivali na njih. Zakoni so dejstva, občutki pa zgolj mnenja. Požvižgajo se na tvoje občutke.


Če bi bila realnost zgolj občutek, potlej bi lahko upravičeno sklepal, da realnost oblikuje izključno tvoja percepcija. Da je življenje dogodek, vedno oblikovan po tvoji šabloni. Da ta subjektivni paket, sestavljen iz osebnih mnenj in nazorov, interesov ter prepričanj pravzaprav zadošča. In da je bolj resnična tista verzija realnosti, ki je skladna s tvojo čustveno sliko. Ker pa je občutek pod močnim vplivom narave, pa se realnost zdi kot kombinacija. Enkrat jaz, drugič ti. Vemo, na kateri strani je matematika. Devet krat zmaga vesolje, enkrat se posreči tebi. Pa ne zato, ker bi bilo tako bolj prav. Mogoče zgolj zato, ker je v igri ponovno nek zakon. Tokrat zakon močnejšega.

Po Klemen Globocnik 8. januar 2026
Če gledaš na stvar iz dednega ali okoljskega vidika, smo ljudje z boljšimi in slabšimi predispozicijami za zadovoljstvo. Če je ključnih prvih sedem let življenja, ko ti družina naloži podzavestni program, potlej popravki za nazaj niso mogoči. Kar se zgodi v tistem ranem časovnem obdobju, pač se. V podpornem okolju, kjer so talenti in izražanje lepo sprejeti in spodbujani, obstaja boljša možnost za zadovoljstvo v odrasli dobi. Navadiš se na občutek, da stvari delaš prav, kar te vedno znova zadovoljuje. Veriga zadovoljstva se nadaljuje.
Po Klemen Globocnik 1. januar 2026
Samozavest je sprva zgolj osebno mnenje, v katerega smo prepričani tako močno, da ga sčasoma tretiramo kot dejstvo. To, kako se vrednotimo, cenimo in spoštujemo, v končni fazi oblikuje stopnjo naše samozavesti. Neka notranja naravnanost, povezana z osebnim odnosom do sebe in lastno vrednostjo. Vse za začne pri monologu. Koliko samozavesti premoremo, je povezano z našimi mislimi, na katere se usedejo čustva. Najboljše orodje za dvig ali spust samozavesti je torej samogovor. Pozornost na samogovor vpliva na njegovo vsebino in manifestacijo. Preusmeritev pozornost z ene ceste na drugo avtomatsko spremeni tudi smer potovanja.
Po Klemen Globocnik 25. december 2025
Kreativnost je odprto polje. Področje, kjer kreativnost prihaja do izraza, je širše od kakršnegakoli poklica, osebe ali dejavnosti. Podobno kot 9 plus milijard ljudi na svetu nosi ogromno različnih obrazov in ima nešteto podob, je kreativnost ena sama raznolikost. Čeprav se vse skupaj v osnovi začne kot besede, predstave in miselni zaključki, ki zrastejo na zelniku kreativca, sta oblika in izraz vedno malenkost samosvoja. Glavno, da se držiš bistva – kreiranja, ki se začne kot razvijanje in izmišljevanje. Ja, kreativna pogruntavščina je pravzaprav izmišljotina. Stvari si lahko izmisliš ravno zato, ker si kreativen. Ampak čeprav gre pri procesu kreativnosti izključno za izmišljotine, obstajajo nekatere, v katere ljudje verjamemo bolj.
Več prispevkov