DELO – mu dati odpoved ali napisati ljubezensko pismo?

Navdihujoče delo. Poglobljeno delo. Delo kot kreacija. Delo kot poslanstvo. Delo, ki prinaša (ogromno) notranje zadovoljstvo. Delo, ki je samo po sebi glavna nagrada. Delo, ki ga z veseljem opravljaš, kadarkoli te pokliče. Delo, ki ti ob treh zjutraj ne pusti spati. Delo, ki se mu lahko posvetiš v celoti in kjer vedno znova pustiš delček sebe. Delo, ki ima za posledico osebnostni napredek. Delo, ki ti je dobesedno pisano na kožo, saj imaš občutek, da lepše živiš, ker ga opravljaš. Skratka, delo, ki to ni. Pravzaprav je »delo« pomensko-neustrezna beseda za nekaj, kar ti glavo raztrešči na 1000 kosov in jo nato sestavi nazaj.

Govorimo o sanjskem delu. »Sanjsko delo« zveni nekako tako kot izgledajo turistične brošure eksotičnih krajev; z rajskimi plažami in nebeško-belim peskom, mogočnimi drevoredi palm in obvezno še kakšno postavno domačinko zraven. Tip dela, ki je bilo večino zgodovine človeštva rezerviran le za redke posameznike, je v modernem času precej bolj na dosegu roke. V bistvu je danes samoumevno, da delaš to, kar ti »sede« in da se s tem (tudi) preživljaš. Za mlajše generacije je ideja o delu, ki te ne veseli in ki ga opravljaš (samo) zato, da si lahko plačuješ mesečne račune, totalni nesmisel. Da se razumemo - dejansko tudi je nesmisel (na dolgi rok). Kakšen luzer bi bil, da bi bil vse življenje ujet v »9-5« delovnik, ki se ti upira z vsemi štirimi. Enkrat se živi, zato je seveda pomembno, kaj delaš za preživetje. Zahvaljujoč tehnologiji (in verjetno tudi dvigu kolektivne zavesti) je danes možno imeti (skoraj) vse. Še posebej pa si je možno izbrati želeno področje dela in opravljati svoj sanjski »job«, ali pa se temu vsaj približati. Pa ne samo kot nekaj, kar imaš malo za zraven (poleg redne službe), ala »passion« projekt. Ali delaš večino dneva ali samo po 4 ure/dan, je odvisno od marsičesa. Mogoče je količina delovnih ur/dan še najbolj odvisna od plačanih računov in financiranja tvojega življenjskega stila. Preden pa se poglobimo v idejo, kako živeti v sodobni pravljici, kjer delaš, kar hočeš, ko hočeš in kolikor hočeš, pa najprej nekaj besed o samem delu. Kaj vse lahko okličemo za delo?

Vse, kar vidimo okoli sebe, je rezultat dela. Vsako fizično stvar si je moral nekdo predhodno zamisliti. Gre za usmerjanje kreativne energije (fizične ali psihične) v določeno točko (cilj), ki je merljive narave. Ko je cilj dosežen, je delo opravljeno. Delo je širok pojem, ampak v grobem ga delimo na dve kategoriji: fizično in umsko. Fizična dela so vsa, kjer človek uporablja primarno svojo fizično silo za dosego rezultatov (delo z rokami). Tovrstna dela so bodisi naporna, bodisi rutinska, vendar umsko (sorazmerno) enostavna. Velika večina služb v kmetijski in industrijski dobi je bila (in še vedno je) fizičnih. Včasih je veljalo, da je delo pač neka nuja, za kar žrtvuješ minimalno 8 ur (ali več) dnevno, da potlej lahko počneš stvari, ki si jih resnično želiš. To v modernem času ne pije vode. Po vsej verjetnosti ta dela niso bila ne prijetna, ne kreativna, ne zabavna. Bilo je pač golo delo, ki je plačalo račune. Ni nujno, da si to delo sovražil iz dna duše, vendar si ga (po drugi strani) tudi težko resnično vzljubil. Olepševalno-rečeno zna biti, da si bil z njim v ljubezensko-sovražnem odnosu. Ko se je enkrat končalo, si se preprosto odklopil in o njem nič več razmišljal (do naslednjega dne). Če eno delo ni zadoščalo za plačilo računov, si si poiskal še drugo. Rutinska in enostavna fizična dela so zato vedno prva na spisku za »odstrel« delovne sile. Nekaj, kar se je v preteklosti začelo s stroji in mehanizacijo, se danes nadaljuje z umetno tehnologijo.

Imamo pa tudi umska dela, kar predstavlja večinski del vseh služb v informacijski dobi. »Intelekt-službe« poleg samostojnosti in suverenosti zahtevajo večjo iznajdljivost, kreativnost in sposobnost odločanja. Običajno so ta dela (močno) usmerjena na doseganje rezultatov in zasledovanje ekonomskih/finančnih ciljev. V zameno za fizično udobje so nam novodobne službe prinesle več psihičnega pritiska. Potlej so tu še umetniško-naravnana dela, ki so poglavje zase – veliko večji finančni riziko, ampak veliko bolj kreativna in mešanica obeh naštetih kategorij. Primer: potujoči glasbeniki na turneji, ki fizično potujejo iz države v državo in vsak večer igrajo inštrumente na odru. Čeprav je glasbeno ustvarjanje (kreacija glasbe) področje kreativnosti (primarno umsko delo), je del dela, vezan na izvedbo snemanje glasbe in živih nastopov tudi fizične narave. Delati z glavo (in se vmes zabavati) se sliši bolj prijetno kot delo z rokami. Kako pa poteka postopek izumljanja svoje sanjske službe?

Korakov je (verjetno) več kot smo jih na začetku pripravljeni ali sposobni videti. Običajno se novi koraki pojavljajo v skladu s tem, kjer se nahajamo s svojo sposobnostjo. Učitelj (vsak nov korak) pride, ko je učenec pripravljen. Ko delamo to, kar imamo najraje, delamo v prvi vrsti zase, zato je naslednja stopnja (napredek) običajno naša osebna želja. Neobremenjeni z idejo, kakšno ekonomsko korist bomo imeli od tega že na začetku, lahko začnemo s svojimi talenti, s strastjo, s srčno željo, ki igrajo glavno vlogo. Kaj je tisto osebno sporočilo, ki ti je pomembno bolj kot vse ostalo? Kaj je tvoje osrednje sporočilo, s katerim živiš in ki te spremlja na vsakem koraku? Kaj je tvoj talent in kje so tvoje sposobnosti? Talentiranost je prvi del sestavljanke, ampak potrebuješ tudi »roko«, da svoj talent prepričljivo pokažeš. In čeprav se ideja o sanjskem delu začne romantično, pa se konča realistično. Realizacija, da je tudi sanjsko delo v resnici (samo) delo, ne sanjaštvo, je točka, kjer se začne pravi »švic za zaveso«. Zavihajmo rokave.

Kar je tudi izredno zabavno. Pomislimo, kaj bi ostalo delu, ki ga imamo radi, če bi mu vzeli sam proces (dela)?! Verjetno bi izgubilo ves smisel, celoten šarm, ki nas tako privlači, da počnemo, kar počnemo. Proces sanjskega dela je za človeka glavna nagrada. Neprespane noči, zbijanje glave z izzivi, testiranje različnih kreativnih rešitev, razočaranja in spotike, ki so del procesa - vse to na koncu odtehta občutek, da si dešifriral osebno »enigmo« in stopil na pot samo-uresničitve.

Delo, ki ga radi opravljamo, je običajno tudi hoja v neznano. Ko ne vemo, kam v resnici gremo, hodimo po (za nas) še neuhojenih poteh. Skozi izražanje rastemo in aktiviramo dele sebe, ki jih še ne poznamo. Odkrivamo stvari, ki so nam (predhodno) nepoznane. Ko aktiviramo še neaktiviran del sebe, rastemo. Sanjsko delo od nas zahteva slonsko osredotočenost, trud in (običajno tudi) ogromno prostega časa. Plačamo tudi s svojo energijo. Verjetnost, da nas projekti na koncu (močno) izčrpajo, je prej pravilo kot izjema. Proces sprva terja energijski vložek, ki ga damo v raziskovanje svoje izbrane tematike, nato pa v piljenje svojega osebnega načina za izvedbo idej. Vedno, ko se posvetimo neki dejavnosti, jo v resnici žrtvujemo za neko drugo. Kako pa naravnati svoj um, da nam bo tudi uspelo?

No, tukaj pa odgovor ni tako enosmeren. Um je namreč lahko precej nezanesljiv partner za sodelovanje. Pa ne z vidika, da je potrebno (pošteno) zavihati rokave. To je osnova. Če tvoj um rad ubira najlažje poti in deluje po liniji najmanjšega napora, bo to tek na (izredno) kratke proge. Včasih se zdi, da ljudje (v resnici) iščemo popolno nasprotje dela. Ne zavedamo pa se, da je najlažja pot diametralno-skregana z dosežki in uresničitvijo rezultatov. Za svoje sanje je (pa ja) vredno iti na konec sveta. Ne sme nam vzeti volje, ko razmišljamo, po katerih slepih ulicah vse smo šli in se (vedno znova) znašli na istem mestu kot prej. Pogodbo pri sanjskem delu vedno podpisujemo na dolgi rok. Um zato potrebuje zgodbe in osebne razloge za vložen trud. Želi biti »poklican« na misijo, da se počuti kot izjema. Včasih potrebuje tudi posebno spremstvo v obliki (svežih) idej, kar pomeni, da moramo biti še dodatno kreativni. Mogoče se vam zvezde le poklopijo na pravem mestu ob pravem času in na razpotju, kjer se srečajo željo, talent, sposobnost in vztrajnost.

Pa srečno, Kekec!