SOCIALIZIRANJE – hrbtenica duševnega zdravja ali razlog za deformacijo hrbtenice?
Zdi se, da sta socializiranje in duševno zdravje pogosto uporabljena v istem stavku. V bistvu sta kot ločilo na koncu stavka. Lahko bi jim rekli kar besedni tandem »socializiranje - duševno zdravje«. Skoraj tako kot dve polovici, ki se medsebojno dopolnjujeta. Prvi je temelj drugega. Ker se zdravje psihe naslanja na socializiranje, ima prste vmes sposobnost komuniciranja. V paket socializiranja spada komunikacija (tako s sabo in z drugimi). Neizogibni del je besedno izražanje in pogovarjanje v interakciji z ljudmi, kjer do izraza pride spretnost izražanja. V kolikor se v družbi lahko izražaš na sebi avtentičen način (in ne vem, zakaj se ne bi?!), se v procesu socializiranja spotoma vedno »potrjuješ«. Gradiš si svojo socialno prezenco.
Mogoče, da ti socializiranje pomaga bolj kot lahko opišejo besede. Da doživljaš višja stanja zavesti, ko komuniciraš lastne ideje in v sogovorniku vidiš delček sebe. Lahko, da v igri dušnega povezovanja vidiš smisel svojega obstoja. Mogoče ravno takrat pogosto doživljaš »eureka« momente. Ko te nenadoma obišče razsvetljenje in se ti neverjetno dobro zdi, da se ti je pravzaprav zgodilo nekaj tako magičnega. Sam nad sabo si fasciniran, če ne celo vzhičen. Ko se prepoznaš v pogovoru z drugimi, srečaš samega sebe. Krog je sklenjen. Pride do povezanosti in poistovetenja. Prevzame te občutek varnosti in vzajemnosti. Nisi več tako zelo sam v svojih idejah. Socializiranje je lahko orodje za prekonstrukcijo osebnih navad in ostalih življenjskih nastavitev. Pomaga pri odtujenosti in samoti. Znižuje raven grandioznosti v glavi.
Popularna oblika neformalnega druženja spada med prijetne aktivnosti. Kaj bi bilo lahko težkega pri zabavnem preživljanju prostega časa v dvoje ali aktivnostih v skupini? To je pa ja tisti del dneva, ko pustiš nujnosti pred vrati in se malo podružiš. Zdi se, da je socializiranje za večino kot vaja dihanja zraka. Kdaj si nazadnje razmišljal, kako pravilno dihati zrak?! Spontane vibracije sproščenosti z dodatki smeha v srcu in na obrazih pa ja vedno vžgejo.
Moram povedati, da gre v zgornjem odstavku le za pogojno resnico. Vse, kar je za nekoga »žur do jutranjih ur«, je lahko za drugega nočna mora v budnem stanju. Stvari, ki nekomu pomagajo splezati iz črne luknje, lahko drugega potisnejo vanjo. Čebljanje se za nekoga lahko čuti, kot da bi ga zaprl v panj s čebelami. Neobvezni chit-chat na ulici je za določene ljudi lahko psihološka mučilna naprava. Za nesocialno osebo so prednosti socializiranja v resnici slabosti. Nekdo, ki se ne mara socializirati, ima lahko v družbi občutek vesoljske izgubljenosti. Ko se v procesu ne znajdeš in niti ne veš, kaj naj bi počel, takrat ti manjkata samo še krogla za dihanje redkega zraka in obleka za breztežnostno stanje. Občutek, da nosiš težo pogovorov na svojih ramenih, se lahko sprevrže v breme ali odgovornost za situacijo.
Čeprav se gre redko kdo družiti z namenom, da se bo imel slabo, pa namreč ni pravilo, da je praksa socializiranja nujno prijetna. Včasih je mogoče komaj vzdržna. Ko ti v telesu piskajo vsi možni alarmi, da je čas za takojšen umik iz ogroženega (s pogovorljivimi ljudmi naseljenega) območja, ti pa še vedno stojiš tam kot kip svobode in se počutiš skrajno nesvobodno. Postaneš dejanski kip. Navzven nepremičen in nem v svoji energiji. Mogoče, da ti socializiranje poleg sposobnosti tvorjenja stavkov takrat vzame občutek tudi lastne identitete. Odnese ti notranjo stabilnost tako kot veter odpihne listje.
V nekaterih situacijah pride, da si se primoran socializirati namensko. Socializiranje po sili razmer. Druženje po službeni dolžnosti. Lahko, da se druženja-nevešča, introvertirana oseba poda v direktno prodajo. Tam je primorana na slepo trkati na vrata hiš ali opravljati hladne klice. Kar naenkrat je potrebno delati predstavitve za ljudi, ki jih prvič vidi. Čeprav ne gre za klasično socializiranje ali neformalno druženje, je situacija v osnovi precej podobna - komunikacija iz oči v oči, fizični pristop (v istem prostoru), izmenjava mnenj, itn. Korak po službeni dolžnosti, ki terja ogromno notranje moči, poguma in vztrajnosti, pa ti lahko bistveno pripomore k lažjemu komuniciranju tudi v neformalnih situacijah.
Socializiranje je torej dvorezni meč. Lahko je igra vzajemnosti, polna smisla in namena ali pa nepotrebno zlo. Ko se te polasti občutek ogroženosti (lastnega jaza), te to lahko vodi v iluzijo izgube identitete. Občutek, kot da te svet poseduje, ti pa nimaš ne lastne volje, ne izbire, da bi vplival na razplet česarkoli. Ujet si v resnično grozljivko. Situacija te popolnoma nadvlada, počutiš se oslabljeno, kar ti posledično vzame voljo do obstoja. Vse poti občutkov na senčni strani vodijo v eno smer. Najrajši bi bil kjerkoli drugje na svetu (razen tam). Epilog socializiranja je sledeč. Če si super volje v samoti in odtujen v družbi, potlej že imaš odgovor. Kaj ti pomaga in kaj škodi, se ti ponuja na dlani.
