POGUM – napitek za supermane ali psihološki strup za duha in telo?
»Za srečo je potrebna svoboda, za svobodo je potreben pogum«. Eden tistih aforizmov, ki pade na plodna tla šele, ko je svobodo potrebno implementirati. Ko jo je treba potisniti čez rob. Tako kot ptičja mama potisne mladiča iz gnezda. Dobesedno ga brcne. Mora poleteti, čeprav je prvič v situaciji. Podobno je s pogumom. Včasih ne veš, da si pogumen, dokler tega ne zahteva situacija. Ne veš, kaj pomeni imeti krila, dokler ti ni potrebno poleteti.
Svoboda, ki nekaj pomeni, namreč nikoli ni podarjena. Je zaslužena. Rezervirana je izključno za pogumne. Včasih si sicer prepričan, da je pogum v tebi. V življenjskih situacijah pa se pogosto izkaže, da se počutiš vse prej kot pogumno. V tistih momentih pogum bolj kot osebnostna karakteristika izpade kot nek pojem. Poguma takrat ne doživljaš kot predmet svojega notranjega sveta. Za nič na svetu se ne moreš spomniti, da tako kot je tvoje srce ali koža del telesa, tako je tudi pogum del tebe.
Pogum je po sili razmer včasih treba ustvariti iz nič. Preden postane karkoli, je pogum zgolj miselna konstrukcija. Umski stolp iz različnih podpornih stebrov misli in besed. Pogum daješ skupaj postopoma tako kot sestavljaš puzzle. Košček za koščkom. Sestavljanje poguma ni nič drugega kot opogumljanje. Ker misli in občutki vplivajo na tvoje splošno počutje, so ta pomemben gradnik poguma. Optimistične misli in pozitivni scenariji namreč pogum podžigajo. Pomemben povezovalni element, zaradi katerega celotna konstrukcija poguma stoji skupaj, pa je tudi fizični aspekt. Moment, ko stvari preidejo s papirja na teren.
Misli in besede, ki dajejo pogum, imenujemo afirmacije. Razni negativizmi in temni scenariji pa ga jemljejo oziroma slabijo. Gre za resnico, ocenjeno s palcem. In če ima misel moč, ima beseda podvojeno moč. Ko jo izrečemo naglas, takrat ji napihnemo glavo. Vse, kar si govoriš, razmišljaš in čutiš, vpliva na glavno sestavino poguma - samozavest. Tako kot je samozavest diametralno nasprotje pretirani zadržanosti in previdnosti, je pogum protiutež boječnosti in prekomernemu analiziranje situacij. Seme poguma torej vzklije in cveti v naši glavi, izraža pa se skozi telo. Če je pogum pomemben pri razmišljanju in govorjenju, pa je absolutno ključen pri sprejemanju odločitev.
Nekdo, ki je pogumen, si upa reči ali narediti stvari. Ima jajca. Poloti se stvari. Mogoče tudi takih, ki se jih drugi ljudje ne bi. Mogoče, da se odločno in brez oklevanja odzove v pogumnih situacijah. V situacijah, ki v človeku običajno izzovejo reaktivno upočasnitev, premislek ali strah. Pogum se pokaže predvsem v situacijah, ki od človeka zahtevajo akcijo. Izstop iz cone udobja. V objemu lastnih predstav bi iz domačega naslonjača najrajši izstopil lahkih korakov in z zaprtimi očmi. Ta film običajno ne gre skozi. Ko je treba iz ležernega prostora dejansko izstopiti, tvoja mladinska drama lahko hitro postane preživetveni triler.
Vsaka naslednja preizkušnja, ki bo testirala tvoj pogum, se nahaja za naslednjim vogalom. Ni nujno, da gre za teste, kjer imaš občutek, kot da gre za življenje in smrt. Preizkušajo te lahko tudi male, vsakodnevne obveznosti. Termostat poguma ti lahko pade že samo, ker si vpet v konstantni primež življenja. Preplavijo te občutki, da je vse skupaj preveč in srce ti pade v hlače. Ko ti v avtu utripa rdeča lučka za prazen tank, moraš reagirati. List se obrne, ko zavestno vedno znova spodbujaš pogumno delovanje. Mogoče lahko tvoj pogum čez čas postane veščina. Kar spodbujaš, to raste. Priučiš se biti pogumen.
Če si tekmovalen in veš, da po principu naravne selekcije močnejši vedno zmaga, bo to od tebe zahtevalo, da se vedno znova dokazuješ in postavljaš zase. Da druge postaviš na svoje mesto. Potrebuješ pogum. Če si v družbi, ki se iz tebe norčuje, ti pa želiš pokazati zobe, potrebuješ pogum. Da na ulici ogovoriš tisto luštno osebo, ki ti je všeč bolj kot vse druge na svetu, potrebuješ pogum. Da lahko opraviš telefonski klic z neznano osebo, saj ji želiš nekaj prodati na hladno, potrebuješ pogum. Da se kot introvert prisiliš v komunikacijo s tujcem, potrebuješ pogum. Če si nekdo, ki ima agorafobijo, veš, da za nič na svetu ne želiš zapustiti svojega stanovanja. Da se po stotih letih končno spraviš ven, potrebuješ pogum. Pravzaprav je zelo težko najti primer ali situacijo, kjer pogum ne bi bistveno vplival na razplet dogodka.
Pogum te očitno spremlja tako kot lastna senca. Ni pa nujno, da ti sam od sebe tudi vedno sledi. Zgodba je tu obrnjena. Zdi se, da si ti senca poguma, ne obratno. Ti moraš loviti pogum, sicer ti pogum zbeži. Ali se je bolje opogumiti ali biti prvak bežanja? Pogumna oseba ve, da nič vrednega in plemenitega ne pade iz neba. Vse si je treba zaslužiti. Zastonj kosilo ne obstaja. Vsaj dobro ne. Če pa že ješ zastonj, pa ti iz denarnice verjetno odteka drugje.
