GLASBA – rešitelj sveta ali uničevalec vsega?
Nekdo, ki je zaljubljen v glasbo, se verjetno sprašuje, če obstaja močnejša vez, kot je tista med umetnikom in ljubiteljem. Ali obstaja še kaj močnejšega in pomenljivejšega kot to čudovito razdejanje, kar ga v tebi povzroči glasbeni vihar? Ko se te dotakne nekaj brez besed in brez predhodne najave, te seveda ulovi popolnoma nepripravljenega. Čustveno bosega. Glasba te preseneti na način, ki ga nikoli ne bi mogel pričakovati in predvideti.
Seveda ti ni jasno, kako je to sploh mogoče. Da te (izključno) zvok lahko tako zelo premakne. In to točno tam, kjer te druge stvari ali ljudje niti približno ne morejo. Ampak ravno to dela glasba. V tebi premika gore in burka oceane. Samovoljno preureja tvojo čustveno pokrajino. Skupni imenovalec glasbe so emocije. Čustva, ki prej niso obstajala, ti kar naenkrat potrkajo na zadnja vrata tvojega srca. Mrtve misli oživijo. Čeprav imamo ljudje različne življenjske izkušnje in izhajamo iz različnih okoliščin, se na ravni čustev vsi srečamo.
Glasba občutke še dodatno potencira. Napihne jih kot balon. Običajna sreča se zdi sreča na kvadrat, nesrečnemu pa še dodatno zbije počutje. Karkoli čutiš dominantno, to se ojača. Kot bi vrtel gumb na radiu in iskal (dejansko zanimivo) radijsko postajo, v glasbi iščeš potrditve za svoje počutje. In vse to (in še več) najdeš preko svojih najljubših bendov. Umetnost je namreč katalizator nečesa univerzalnega – človeških čustev. S tem, ko umetnik izraža svoja pogosto intenzivna čustva, avtomatsko naslavlja čustva drugih ljudi. Močna čustva so glavni razlog, zakaj se vozimo čez mejo do italijanskih sosedov na razstave. So razlog, zakaj naredimo 10 ur vožnje v eno smer samo zato, da obiščemo koncerte tujih bendov iz vsepovsod. Za gluhega za umetnost je to mogoče norost v vseh ozirih. Ampak to neracionalno početje ima v ozadju svojo smiselno logiko.
Glasba združuje elemente zvočne, vizualne in oblikovalne umetnosti. Dela vse, kar delata slika in film, istočasno pa vključuje še zvok. Poleg audio elementa med drugim lahko gledaš kratke zvočne filme (videospote), prebiraš tekste ali poslušaš intervjuje članov benda. Kot poslušalec imaš na voljo več možnosti, da spoznaš muzičarja. Glasba na nek način pokriva širši doživljajski spekter. Preprosto ima več šans, da je opažena. Vedno najde tebe. Ne najdeš ti nje. Brez da bi jo načrtno iskal, ti »tebi nič-meni nič« potrka na vrata sama od sebe. Takrat, ko si v najbolj občutljivem obdobju življenja. Takrat, ko si sam ne moreš (ali ne znaš) pomagati, ti most naredi glasba.
Čustvena teža, izgubljenost, jeza, praznina, osamljenost, pomanjkanje čustvene podpore – vse to so idealni pogoji, da se v glasbo naravnost zatrapaš. Ta ti namreč pove nefiltrirano resnico. Pljune ti jo direktno v obraz. Negativna čustva, ki iščejo izhod ven iz tebe, so izredno rodovitna zemlja, kjer glasba seje svoja semena. To ni nek zlobni plan glasbene industrije. Ne pozabi, da je umetnik primarno oseba, ki si utira svojo življenjsko pot in išče svoje mesto pod soncem. Ni redko, da je ravno glasba njegova odrešilna bilka. Orodje za izhod iz brezizhodne situacije.
Kakšen bo na koncu vpliv glasbe, pa je v celoti odvisno od poslušalca. Glede na to, da vsakemu pritiska na drugačne note. Ker gre za stvar (ne človeka), te prava glasba v resnici samo razume (ne obsoja). Lahko tudi rečeš, da razumevanje kaže na način, ki ga ljudje običajno nismo zmožni. Če se odločiš za pogovor na štiri oči z osebo (naj bo družinski član, prijatelj ali partner), je velika verjetnost, da se bo ta zaključil z nasvetom ali sodbo. Nič narobe, ampak ljudje v delikatnih situacijah potrebujemo predvsem poslušalca. Na koncu pa dobimo vse drugo - svetovalca, kritika ali samooklicanega rešitelja.
Glasba pa ti daje varen pristan. Zdi se, da se avtor predvidoma sooča z isto (ali sorodno) stvarjo kot ti. Opogumlja te, saj ti očitno daje vedeti, da v svojem pogubnem sentimentu nisi sam. Glasba te razume popolnoma, zato tudi ti razumeš njo. Igra neke vrste terapevta. Kako je možno, da te nihče na svetu ne razume tako dobro kot te lahko razume neka stvar? Da ti je najbližje nek tujec, ki je svoje srce izlil na list papirja in vse skupaj zapakiral v zvočni celofan. Če se tvoj notranji svet ujema z njegovim, na podlagi podobnega sentimenta pride do telepatske povezave. Zdi se, da glasba govori z najbolj delikatnimi deli tvoje duše.
Ampak kot vsaka druga stvar, ki jo najprej konzumiraš zmerno, nato pa predoziraš spet in spet, ti tudi glasba lahko pomaga le do ene točke. V pomoč ti je le toliko časa, dokler se ne obrne proti tebi. Lahko rešuje življenja, lahko pa začne delati škodo. Vse to se zgodi, če glasba postane tvoje Sonce, ti pa njena Zemlja. Takrat, ko gre za občutke popolne lojalnosti in predanosti v stilu nesmrtne romantične ljubezni. Midva (z glasbo) proti celemu svetu. Ko ne potrebuješ ničesar in nikogar drugega več. Ko od nje dobiš vse, kar potrebuješ. Če te kdo vpraša, ali ti je všeč ta ali oni komad med tem, ko imaš občutek, da si ti sam ta komad. Nekaj, kar poslušaš tolikokrat, da se ti zdi, da ta komad pozna vsaka tvoja celica v telesu. Glasba ti v tem primeru ne daje samo močnih občutkov, ampak tudi vzvišene. Občutke vsemogočnosti. Da si na vrhu sveta. Vse skupaj se ne koncu zdi nadnaravno. To seveda ni nikakršno opozorilo - glasbena policija namreč ne obstaja. Če pa bi, pa bi bilo sporočilo podobno kot piše na škatli cigaret: »Preveliki odmerki lahko škodujejo vašemu zdravju«.
