TRPLJENJE – sovražnik do smrti ali veslo za smisel življenja?
»Kakšen lep dan za trpljenje!« Kolikokrat si se zavestno odločil, da želiš zganjati mučenika samovoljno? Ali se ti je večkrat zgodilo, da te je občutek neznanske utrujenosti psihe, duha ali telesa preprosto obiskal naključno? Verjetno prej slednje. Trpljenje običajno pride, ko ga pričakuješ toliko kot sneg sredi poletja. Pride kot izterjevalec na dom. Ni ti treba meditirati in poslati namere v vesolje. Trpljenje ti lepo počutje postavi na glavo točno tam, kjer misliš, da je vse v najlepšem redu. Tam, kjer se nikoli ne sprašuješ, da bi šlo lahko kaj narobe. In to takrat, ko si zaposlen z drugimi stvarmi.
Res je, da smo ljudje občutljivci. Stvari nas lahko prizadenejo povsod, kjer so v igri čustva. Že samo neprava beseda ali dejanje ti lahko hitro stopi na prste in sproži plaz trajajočega slabega počutja. Nekaj, kar ne moreš rešiti ali se sprijazniti, se lahko raztegne kot večni ponedeljek v bedni službi. WTF moment postane stanje in snežna kepa se vali dalje. Zima v duši grize naprej, dokler iz muhe ne nastane slon. Rodi se trpljenje.
Karkoli že počneš, daš na prisilno pavzo v tistem momentu. Deluje kot radijska čestitka »za trenutek naj delo odloži…«. S to razliko, da je neprijetna. Trpljenje ti lahko postavi barikado na ravno pot brez ovinkov. Popolnoma spraven avto si sredi avtoceste primoran ustaviti in poklicati avtovleko. Situacija te stisne v kot v odprtem prostoru. Kot banda z ulice te prisili, da izprazniš žepe in izročiš denarnico. Za nagrado ali kazen jo v vsakem primeru dobiš po kepi.
Zdi se, da je trpljenje pač sestavni del življenja. Del človeške programske opreme. Ali se lahko znebiš nečesa, kar se te drži tako kot lastna koža? Morbiden primer, ampak zgolj za ilustracijo. Brez kože bi ne samo vizualno izgledal čisto drugače, bil bi tudi veliko bolj pod podvržen vplivom okolja – bolj ranljiv in dovzeten za infekcije. Potrebuješ občasno trpljenje. Čeprav si ga ne želiš. Mogoče bi odsotnost trpljenja v manjših dozah človeku prineslo duševno razdejanje katastrofalnih razsežnosti. Mogoče se zato občasno usedeš na ježa in nekaj časa ležiš na bodicah kot fakir.
Res je, da ima vsak svoj prag bolečine in tolerance. Mogoče ti več trpljenja ustvari trdo kožo. Kar te ne ubije, te ojača. Ali z**** mentalno. Verjetno drži oboje, odvisno od posameznika. Nekdo namreč premore večjo dozo, drug manjšo, za tretjega se zdi, da ga bo pokopal že najmanjši odmerek. Lahko tudi, da karkoli narediš, da občutek, ki ti para dušo in psiho, preprosto ne izgine. Do neke mere ti non stop diha za vrat. Stoji ti pred faco na nesramno-kratki distanci, da vohaš neprijeten zadah.
Mogoče ti tako ne preostane nič drugega, kot da daš trpljenju povratno informacijo. Da odgovoriš s tem, da v temno vodo skočiš na glavo. V tisto, ki jo trenutno bojazljivo opazuješ s strahospoštovanjem, namočiš še kaj več kot le prste nog. Mogoče trenutno ne veš, da trpljenje v najboljšem primeru lahko deluje kot motivacija. Gorivo za uspeh. Uspeh na ramenih nečesa, kar te je tlačilo dol leta in leta, ampak ti po nekem čudnem ključu ni ustavilo srčnega utripa. Kontra. Postalo je ne samo razlog zanj, ampak tudi smisel vsega. Lahko, da ko se s trpljenjem začneš poglobljeno ukvarjati, izgubi svoj negativni naboj. Hiba sveta čez noč postane tvoje poslanstvo. Črni oblaki in strele postanejo mavrica.
Marsikdo zato naglas govori o trpljenju, ker se na ta način sooča z lastno stisko. Mogoče ti občutki ujetosti, tesnobe in depresije lahko pomagajo osmisliti na videz nesmiselno življenje. Na hrbtu trpljenja lahko zrastejo kariere in vzklijejo poslovni projekti. Ali torej izražanje trpljenja lahko tudi osvobaja? Pomisli, kaj ti naredi ujeta bolečina brez ventila za izražanje v primerjavi s tisto, ki jo daš ven iz sebe in pošlješ v svet?! Tista, ki jo pred svetom skrivaš, te drži v zaporu, ki si si ga postavil sam. Služenje samo-odrejene zaporne kazni. Najhujše trpljenje, ki si ga lahko nakoplješ, je tisto na lastni recept. Samodiagnoza. Trenutno-težja pot pa se dolgoročno lahko izkaže tudi za lažjo. V procesu trpljenja namreč lahko narediš točno to, kar misliš, da te bo pokopalo, če le pisneš besedo o tem.
Da ti življenje hoče samo dobro, v momentih trpljenja deluje kot slana šala. Ampak, če nad nečim nimaš ne vpliva ne moči, ali je lastno trpljenje potrebno samo objeti? Ali se do svojega največjega sovražnika lahko obnašaš prijateljsko? Če imaš v razredu same problematike, ali jih boš poskušal spametovati ali se jim boš rajši prikupil? Ne želiš biti prejemnik trpljenja. Verjetno lažje sprejmeš njihovo igro kot jih spraviš k pameti. Mogoče, da ko trpljenje enkrat sprejmeš, se bo tudi trpinčenje ustavilo. Če se ne bo ustavilo, pa vsaj zmanjšalo. Sprejeti pa ne pomeni nujno, da ostaneš tiho in v svojem kotu s sklonjeno glavo. Mogoče se boš moral postaviti zase in pljuniti trpljenju direktno v obraz.
Epilog je sledeč. Konec dneva mogoče trpiš zato, ker ne znaš »ne trpeti«. Da je igra življenja istočasno igra trpljenja. Da gre za čisto naravno stanje človeka, ne za izolirane občutke, ki jih doživljajo le umetniki in ostali izobčenci sveta. Da je različna samo naša percepcija mučnih trenutkov. Odziv na trpljenje. Bodisi ga vključil v urnik dnevnega reda, bodisi ga konzumiraš le občasno in v malih flaškah. Lahko se trpljenju umikaš v nedogled, ampak če mu v resnici ne moreš pobegniti, potlej je le vprašanje časa, kdaj si bosta na življenje in smrt zrla iz oči v oči. Kot dva kavboja na divjem zahodu, kjer bo le eden stal pokončno.
