ODLAŠANJE, 2/2 - radiranje kvalitetne prihodnosti ali uživanje v ideji, da zamudiš stvari?
Na prvo žogo ima odlašanje negativen predznak. Za odlašalce so hitreje kot govedo na farmi ožigosani tisti, ki samo razmišljajo in govorijo in nič ne naredijo. Teče jim samo jezik. Jezična virtuoznost in akcijska podhranjenost je za dokončanje stvari obupna kombinacija. Zelo redko (če sploh kdaj) se odlašanje smatra za znak dobre prakse. Koristno dejanje in odlašanje nista ravno pogosto uporabljena prijateljsko v istem stavku. Iz kje izhaja odlašanje?
Mogoče, da se eden najbolj pogostih izvorov odlašanja skriva v strahu. Strahu, da bi sprejel napačno odločitev. Napačna odločitev je v očeh odlašalca lahko sinonim za potencialno nevarnost. Tam, kjer se v možganih nahaja center za čustva, je tisti del, ki je odgovoren za »boj ali beg«. Tam, kjer gre strah čez vse meje. Neobvladljiv strah, ki poskrbi, da jo iz situacije popihaš. V kolikor ne sprejmeš bojevniške odločitve. Ko odlašanje postane navada, se preoblikuje v karakterno značilnost. Dobi lovke. Preden se zaveš, se razširi in zavzame veliko več prostora kot prvotno. Če spustiš lisico v kokošnjak, bodo šle kokoši ena za drugo. Podobno je z odlašanjem. Najprej odlašaš pri stvareh, ki ti smrdijo. Na koncu pa lahko prakticiraš pristop zakasnitve tudi s svojimi sanjami.
Situacija, ki od odlašalca zahteva neko akcijo, v glavi in telesu sproži cel kup procesov. Večino neprijetnih. Lahko imaš sprva opravka s pospešenim bitjem srca. Če se srčni utrip stopnjuje, lahko preraste v paniko. Intenzivna panika vodi v ohromelost. Na koncu katastrofalni trojček pride ven kot občutek, kjer imaš paraliziran jezik, um in posledično telo. Ko je potencialna nevarnost mimo, ji sledi kratkotrajna pomirjenost. Občutek, kot da se ti cela gora utrga iz ramen. Cel svet (vključno s sabo) se ti kar naenkrat zdi lahkoten kot pero.
Taktika odlašanja je torej lahko zaščita pred soočenjem s strahom in njegovimi posledicami. Vendar je tudi predolgo odlašanje vse prej kot rešitev z veliko začetnico. Nedefinirani odlok brez časovnih rokov lahko vodi v oslabljenost, v skrajnih primerih tudi v psihično paralizo. Trajna nesposobnost sprejemanja odločitev, ki ni nič drugega kot osebna nemoč in nezaupanje vase. Strah pred posledicami prihodnosti - kakršnimi koli posledicami. Bodisi dobrimi, bodisi slabimi – v obeh primerih gre za nekakšne spremembe. Novitete. Ljudje, ki mislijo, da si ne zaslužijo in niso vredni, se z enako vnemo izogibajo tako slabim kot dobrim posledicam prihodnosti. Odlašalec se boji novitet kot hudič križa. Odlašanje spremembe zavira, akcija jih spodbuja. Strah pa je tisti, ki vse skupaj blokira.
Odlašaš lahko zato, ker se ti ne da narediti nečesa, kar te na smrt dolgočasi. Ko se nekaj zdi kot rutina ali obveznost, ki se ji v resnici ne moreš izogniti, te to spravi v ujet položaj. Ne moreš pobegniti, ampak lahko pa odlašaš. Kar se da močno to stvar zamakneš v prihodnost. Mogoče odlašaš, ker si nisi všeč, ko s ukvarjaš s to stvarjo. Včasih pa tudi preprosto ne veš, kaj ali kako bi nekaj naredil. Zato blokiraš samega sebe in si umikaš idejo, da bi začel. Ujameš se v večno-začaran krog. Ko ne veš, kako bi začel, ne začneš. In, ker ne začneš, ne veš.
Kakorkoli obrnemo, ko je govora o kvaliteti in standardu življenja, je težko iti mimo davkarije. V vsakem primeru plačaš določeno ceno. To ni stvar izbire, ampak dejstvo. Vnaprej določen dogovor. Odpri denarnico in plačaj! Je pa odprto prosti izbiri, katero ceno boš plačeval – ceno dela ali ceno odlašanja? In tako kot se delo nikoli ne naredi samo od sebe, mogoče tudi davčne olajšave nikoli ne pridejo brez sanacije odlašanja.
