STRES – teror za dušo ali nepogrešljiva sestavina za učvrstitev duha?
Beseda stres ima na prvi zven negativno konotacijo. Paše v isti koš besed kot so pritisk, obremenitev in nelagodje. Stres je kot tisti gost, ki ga nikoli ne povabiš na obisk. On pride kar sam od sebe. Potrka ti na vrata, ti pa mu moraš odpreti proti svoji volji. Tudi če si v pižami. Ko si v stresni situaciji, si po vsej verjetnosti ne želiš biti v njej. Verjetno nisi podpisal papirjev in soglašal, da boš zavestno pod stresom. Življenjske situacije izvabijo stres iz tebe same od sebe.
Stres je najprej kot tip iz podzemne, ki se mu želiš izogniti za vekomaj. Nato postane antipatičen do amena. Ker vidiš, da se ti preprosto ne umakne izpred oči, pa mu čez čas malenkost pustiš odprta vrata. Tako kot mačku. Če malo stresa deluje kot motivator in pomagač, pa ti stres v obilnih količinah lahko zalije kletne prostore tvoje psihe. Srce ti bije milijon na uro. Potiš se kot pujs. Lahko imaš občutek, kot da ti je nekdo vrgel glavo v pralni stroj in zalaufal centrifugo.
Ne samo, da se ti v takih situacijah ne sanja, kje se te drži glava. Čez okno ti gre še zadnja sposobnost trezne presoje. Kot da bi moral komunicirati v finščini, ti pa ne znaš niti ene besede. Celotna tvoja vsebina izpuhti v eter in k hudiču gre vsa tvoja energija. Postaneš nepopisan list papirja. Knjiga brez napisane strani. Situacija visokega stresa je šok za telo in um. Ko ti začne utripati rdeča lučka, takrat gre telo v krč. Vržen si iz sebi-poznanega stanja kot so planeti vrženi iz svoje naravne konstelacije. Ne samo, da v situaciji visokega stresa izgubljaš lastno orientacijo, pozabiš lahko tudi, kdo si v resnici in česa si zmožen. Kot, da bi te nekdo razstavil in sedaj se ne znaš zložiti nazaj.
Nekdo, ki je zelen v direktni prodaji, se lahko na smrt boji dela od vrat do vrat. Lahko ga občutek trga na vse konce, ko samo pomisli, da bo izvajal hladne klice po telefonu. Občutek, da mora potrkati ali slepo poklicati popolnega neznanca in mu prodati izdelek ali storitev, se mu lahko zdi nočna mora v budnem stanju. Trese se mu glas, ne obvladuje pogovora, ne zna odgovarjati na ugovore, ne vodi pogovora, na koncu pa ga stranka še nekam pošlje.
Ko razmišljaš o napredku, se včasih ujameš v kontradikcijo. Privlači te njegov sijaj in imetje, vendar ne želiš iti po ovinkasti in slabo asfaltirani cesti. Trnova pot te ne zanima. Znajdeš se pred preizkušnjo. »No pain, no gain« ni samo pomenska rima, ampak tudi življenjska modrost. Vse velike želje se v resnici nahajajo na nasprotni strani ograje. Potrebno je splezati čez zid. Ker v novo situacijo ne moreš preprosto elegantno odkorakati, bo to od tebe zahtevalo nekaj energije. Lahko, da te bo pošteno stresiralo. Stres in napredek sta namreč medsebojno povezana. Za lep razgled z vrha hriba ali gore moraš najprej osvojiti sam vrh. Podvig bo terjal tako psihično moč kot fizični napor. Včasih torej biti pod stresom ne izhaja iz stiske, ampak iz nuje. Če se iz nuje daješ v stresne situacije, boš stres lažje normaliziral. Pozitivni stres kot vstopnica za to, kar si želiš.
Ali je mogoče tudi, da resnični problem ni stres sam, ampak odziv na stres?! Da je ključen notranji monolog in nalepka na čustvu. Moment, ko si s stresom gledata v oči. Da je odločilna interpretacija stresa. Mogoče, da stres lahko dojemaš tudi nevtralno. V kolikor se ne zmeniš za negativne visokofrekvenčne občutke, se potlej niti ne počutiš stresno. Stres v tem primeru ni stres, zgolj čustvo brez nalepke. Če stres uporabiš za lastno korist - kot stopničko za dosego svojih ciljev, pa se iz sovražnika lahko prelevi v zaveznika. V kolikor bitke v nobenem primeru ne moreš zmagati, stres sprejmeš v svoje vrste. Vzemi ali vzemi.
Mogoče je epilog zgodbe, da je v resnici čisto vsak konec srečen. Če vse mine, zakaj potlej ne bi tudi stres?! Podobno kot se nobena juha ne poje vroča, lahko tudi stres čez čas postane vedno manj intenziven. Mogoče bo s ponovitvami vsaka nova preizkušnja čustveno manj boleča. Na nogah imamo trdo kožo ravno zato, ker vsak dan stopamo po njih.
