UČENJE – priporočljiva konstanta ali zgolj prva pomoč v krizi?
Ljudje imamo različen odnos do učenja. Čeprav nismo vsi za vse, je vseeno vsak za nekaj. Raziskovanje novih konceptov, primerjanje starih idej z novimi in testiranje svežih zamisli v praksi. Nekaterim gre učenje boljše od uma in rok kot drugim. Odprto-umneži lažje posvojijo novosti. Ko je potrebno svojo dobro-stoječo hišo postaviti na streho, odprtih rok sprejmejo idejo prenove. Nič jih ne moti dejstvo, da bo postavitev notranjosti sedaj v celoti drugačna.
Mogoče se naravnost veselijo, da svoj umski interier razstavijo do neprepoznavnosti. Začetek z nule lahko diši po potovanju v neznano. Ideja, da je potrebno na novo reorganizirati že organizirane stvari, jim je lahko v izziv. Izziv, da zmorejo, če se tako odločijo. Samega sebe postavijo pred dejstvo, da so zmožni na stvari gledati drugače. Prepričanje, da se lahko prilagodijo različnim vetrovom in z njimi jadrajo. Ustvarijo si podlago, da se učenje dogaja vedno, ko so zaposleni z drugimi stvarmi. Namesto, da si morajo posebej vzeti čas in osvojiti to ali ono stvar, se učijo spotoma.
Učenje je spreminjanje. Ko se učiš nečesa novega, se istočasno spreminjaš. Postajaš nekaj drugega. Posledica dolgotrajnega učenja je transformacija. Spreminja pa se tudi tvoja dovzetnost za učenje. Prišli bodo dnevi, ko bo učenje prvo na spisku stvari, ki jih je tisti dan ali teden potrebno odkljukati. Polotil se ga boš z usti do ušes in to takoj, ko boš vstal. Drugič boš želel učenje držati na varni distanci. Da se te ta slučajno ne dotakne. Najraje na svetu bi počel karkoli drugega namesto tega, da napenjaš možgane in si prizadevaš, da ti umski pomnilnik ne crkne.
Vsakič, ko se naučiš nekaj novega, se malenkostno posodobiš. Več sprememb skozi daljši čas pripelje do preobrazbe. Naložiš nov program na način, da povoziš prejšnjega. Rezultat je nastanek novih možganskih celic. Biologi pravijo, da ima človeško telo svoj način posodabljanja. Da se na vsakih 11 mesecev celice v človeškem telesu popolnoma zamenjajo. Stare odmirajo in nove nastajajo. Po tej (dokazani) teoriji si iz biološkega vidika vsako naslednje leto druga oseba.
Oseba, ki se rada uči, konstantno povečuje svoje sposobnosti. Širi si obzorje lastnega razumevanja sveta. Druga pesem so tisti, ki so mnenja, da je imelo učenje časovni rok trajanja. Da se je njihovo izobraževanje zaključilo s šolskim sistemom. Sedaj opravljajo delo, za katerega so se izšolali. Proces učenja zaključen. Ne s prvim, ne z drugim pristopom ni nič narobe. Je izključno stvar osebne izbire v življenju. Čeprav boljše izbire vodijo do boljših možnosti, ima namreč vsak pravico do izbire, kaj je kvalitetno življenje.
Učenje podobno kot delo terja napor. Mogoče zato, ker dejansko je delo. Umsko delo, ki zahteva mentalni napor. Poglabljanje v določeno področje ti srka živce in pije energijo. Pri razgibavanju sivih celic lažje vztrajaš, če te snov ali področje avtentično zanima. Nove stvari, s katerimi naravno flirtaš, se naučiš lažje kot tiste, proti katerim obračaš križ. Včasih se določenih stvari učiš, brez da veš, zakaj se jih učiš. Šolska izkušnja učenja. Tisto, ko veš, da si živ, vendar ne veš, zakaj resnično živiš. Če te nekaj ne zanima, potlej ti manjka pomena in namena. Pride do pomanjkanja odnosa do učenja.
Učni odnos ustvari identifikacija interesnega področja. Ko za predmet učenja izbereš nekaj, kar te noro zanima, potlej boš s to stvarjo lažje sedel dlje in bolj pogosto. Tam, kjer se te drži talent in predstava, kaj je potrebno, da iz moke nastane kruh. Ko ugotoviš, v katero smer vleče tvoj veter, imaš osnovo. Osnovo, na kateri lahko gradiš. V tem primeru je učenje lahko zabavna dogodivščina. Spoznavanje nepoznanih svetov lahko postane doživeta umska ekspedicija. Učenje je vedno lažje, če ga ne doživljaš kot učenje.
Učenje ima čudna pota. Nekdo se bo odločil učenje obesiti na klin s končano šolo-obveznostjo. Nekdo drug pa bo tudi izven šole preživljal cele popoldneve v knjižnici. Nekdo tretji bo mogoče vlagal v osebno ali poslovno rast. Udeleževal se bo dragih seminarjev po celem svetu in pridobival certifikate. Nekdo četrti pa se bo stvari sicer naučil, vendar zgolj zato, ker to, da se jih ne nauči, ni opcija. Pomembnost učenja se zdi stvar osebne perspektive in ciljev vsakega posameznika.
Kakorkoli že, težko je iti mimo dejstva, da obstajajo velika odstopanja v tem, kako nam služi naš um. Težko zgrešiš tistega, ki je radovedni učenec življenja. Nemogoče je ignorirati nekoga, ki je pri 80 + letih še vedno v izvrstni umski kondiciji. Hitro se lahko zamisliš nad sabo in prideš do glavo-praskajoče realizacije, da te je dedek pustil zadaj s pametjo. Lahko se upravičeno zamisliš, če se ti sam nahajaš na obratnem spektru umske fleksibilnosti. Ti se loviš pri tem, da bi si zapomnil osnovne stvari v življenju med tem, ko senior s svojim umom dela prevale in stoje. Očitno že nekaj dela drugače. Če se umsko kosa s 30-letniki, očitno že živi v drugem svetu kot velika večina njegove generacije. Mogoče, da je edina pavza, ki si jo on nikoli ne vzame tista, ki si jo večina jemlje najpogosteje.
