PREPRIČANJA, 1/2 – zgolj uporabno čtivo ali veliko več?
Možgani so kot tisti tip v fitnesu, ki je vedno na tekaški progi. Nikoli ga ne vidiš nikjer drugje. Vedno samo laufa. Podobno možgani vedno samo razmišljajo. Kreirajo vedno nove misli. Če glava kreira predvsem na podzavestni ravni, to pomeni, da se večine misli niti ne zavedaš. In normalno, da če se jih ne zavedaš, niti ne veš, kaj bi z njimi počel. Vseeno pa med večjo količino misli določene vseeno dobijo nek smisel. Zdijo se bolj pomembne kot vse ostale. Mogoče ti že na začetku zvenijo razumljivo. Večji smisel kot ima določena misel, bolj pogosto o njej razmišljaš. Bolj pogosta kot je frekvenca pojava misli, bolj postajaš prepričan vanjo. Oblikuje se prepričanje.
Zdi se, da se prepričanje začne oblikovati v trenutku, ko misel sreča smisel. Bolj pogosto kot se z nečim ukvarjaš, bolj pogosto to v spominu prikličeš. Vedno, ko se te misli spomniš, takrat jo ponavljaš. Ponavljanje iste stvari pa ustvarja podlago za prepričanje. Prepričanja postanejo prepričanja ravno zato, ker jih pogosto utrjujemo. Misel, ki se na specifičen način vžiga v možganih, tam pusti svoj vtis in oblikuje se določen miselni vzorec. Recimo, da bi dobil nalogo, da moraš kontinuirano razmišljati svoje najbolj pogoste misli. Tisti, ki so takrat naredil slikanje glave (funkcijski mri), so lahko videli, da se tvorijo vzorci. Da možgani v značilnih oblikah prižigajo vedno iste točke.
Včasih prepričanje deluje v teoriji, drugič tudi v praksi. Prepričanje je korak naprej od osebnega mnenja, sklepanja ali predvidevanja. Najbolj pogoste misli, ki jih postavljaš na piedestal, kasneje dobijo nove razsežnosti. Še posebej, če se izkaže, da delujejo tudi v praksi. Na ta način namreč potrjujejo resničnost teorije. Praktična aplikacija ima ogromno pri tem, da tvoje malo prepričanje postane prepričanje z veliko začetnico. Ni pa nujno, da ima vsako prepričanje svojo uporabno vrednost. Da je praktična uporaba predpogoj, da prepričanje postane prepričanje. Da je sveta resnica šele, ko ima žig »uporabno v praksi«. V tem primeru bi morala biti vsa prepričanja življenjsko-uporabna.
Kar seveda ne drži. Prepričanje je lahko karkoli hoče biti. Lahko je fantazijske narave ali zmota. Lahko obstaja tudi, če nima nobene direktne povezave z realnostjo. Kreacija se recimo rodi iz domišljije. In včasih ideja nima očitne uporabne vrednosti. Nima namreč vsaka ideja ambicije, da postane izdelek ali storitev za praktično rabo. Ima pa verjetno kakšno drugo vrednost. Umetnost recimo sama po sebi večino ljudi (zavestno) ne zanima, dokler se ne znajdejo v težki situaciji. Pomembna postane šele takrat, ko ti življenje priskrbi kakšen osebni »ruker« (izguba službe, ločitev) ali te kako hujše šokira (nesreča, smrt bližnjega). Takrat pa umetnost dejansko potrebuješ. Pomeni ti torej šele, ko nastopi čas stiske.
Idealno bi bilo, če bi naša prepričanja bivala v harmoniji. Da bi lahko uporabljali ista oziroma podobna prepričanja na vseh področjih v življenju. Namesto, da so v boksarskem ringu takoj, ko jim malenkost zamenjaš kontekst. Prepričanja na enem področju lahko bistveno odstopajo od prepričanj na drugem področju. Briljantno na enem področju je lahko totalna polomija povsod drugje. Mike Tyson je nekoč izjavil: »A ni zanimivo, kako so lahko stvari, ki so res dobre v karieri in poslu res slabe v osebnem življenju?!«. Prepričanja, ki jih uporabljaš na poslovnem področju, niso nujno prepričanja, ki jih imaš v osebnem življenju. In obratno. Do svojega sodelavca se verjetno obnašaš (vsaj malenkost) drugače kot do svoje mame. Kako se obnašaš, ko greš na razgovor za novo službo in kako se obnašaš, ko greš na obletnico valete? Verjetno, ker se ne počutiš 100 % isto, da se v vsaki teh situacij vedeš malo drugače. V skladu z družbeno situacijo in priložnostjo prilagajaš svoj odnos in delno tudi uporabo svojih prepričanj.
Včasih ne veš, kaj bi z določenim prepričanjem. Sploh, če imaš občutek, da te ta spotika na vsakem koraku. Določen set pravil pride v poštev samo nekje. Ali prepričanje, ki je črna ovca, torej opolnomočiš ali mu zategneš pas? Prvo, v kolikor najdeš način, kako združiti dva ekstremna pola. V kolikor lahko verjameš v svojo odpadniško idejo in ohraniš stanje sloge. Ko sta A in B kot noč in dan in bi rad imel oboje, potlej je najbolje, da ju med seboj ne mešaš. Če se dva družinska člana med seboj ne prebavljata, potlej se drug drugega lahko preprosto izogibata. Problem rešen.
Isto je pri prepričanjih. Tudi, ko gre za nihilista v skupini, mu vseeno lahko pustiš, da se izrazi in uveljavi svoj prav. Da lahko preživi, je najbolje, da ga izoliraš od ostale skupine svojih prepričanj. Na prepričanja torej lahko gledaš ločeno, če želiš vsa ohraniti pri življenju. Ni nujno, da določeno prepričanje na smrt pohodiš, da ostala lahko živijo. Za črne ovce v splošnem velja, da bolj kot na praktični ravni funkcionirajo na idejni ravni. In tudi to je OK. Tako kot ne potrebuješ odobravanja drugih ljudi za vsako svojo misel, tudi ni bistveno, da imajo vsa tvoja prepričanja praktični smisel. Da prinašajo dobrobit človeštvu. Saj niso družbeno-koristna dela. Včasih je dovolj le, da prepričanja obstajajo in služijo izključno intelektualnim ali estetskim užitkom.
