VZTRAJNOST – mehka veščina ali dar ob rojstvu?

Vztrajnost je kot mišica. Mentalna mišica. Umski biceps. Definitivno beseda z veliko začetnico. Je tako pomembna, da se vse ostalo na svetu lahko usede na zadnji sedež avtomobila. Če je za volanom vztrajnost, potem so ostali sopotniki lahko pomirjeni, da gre ladja (ali karkoli na kolesih) v pravo smer. Ostali sopotniki so samo njeni vagoni. Vagoni vztrajnosti, kot so kreativnost, predanost, odločnost, samozavest, notranjo moč, pogum, odločnost, itn. Seveda, da lahko z vztrajnostjo natreniraš tudi telo, ampak vse se začne v glavi. 

Vztrajnost je veščina. Poznamo trde in mehke veščine. Enostavna besedna ilustracija, ki pokaže razliko med obema, je lahko sledeča. Trde veščine so tiste, ki jih pridobiš »by the book«. So osnove za opravljanje določenega dela. Goli minimum. Povezane so z specializacijo za določen poklic in obvladovanjem področja dela. Koristijo ti, da znaš sešteti 1 + 1. Pričakovane kompetence. Mehke veščine pa so korak naprej. Nekaj več. Lahko bi rekli, da je vsaka veščina, ki ni strukturirana v smislu ABC postopka in zahteva več kreativnosti, prilagodljivosti in iznajdljivosti, mehka veščina. Posebna kvaliteta, zaradi katere človek v nečem izstopa. Da znaš rešiti situacije, ki se jih nisi predhodno naučil. Nek dodatni plus v kolekciji sposobnosti. Način, kako se lotevaš nečesa in katere stvari počneš, da dosežeš svoj maksimum. Unikatni nabor sposobnosti in da znaš v praksi uporabiti to, kar znaš. Lahko je to tudi nekaj, kar nima nihče drug in je samo tvoja posebnost. Tako trdih kot mehkih veščin se lahko naučiš, vprašaj je samo, do kakšne mere?!

Človeški možgani so namreč dokazano plastični. Ko se učiš in temu dodaš svoj personalizirani »trojček« (izkušnje, prakso in navade), da se tvoji možgani spreminjajo, obnavljajo in razvijajo. Z učenjem nastajajo sive celice, ki se nato povezujejo z drugimi. Iz obstoječih možganskih mrež nastajajo nove. Celice, ki jih vedno manj uporabljaš, gredo počasi na pokopališče, rojevajo pa se nove. Če pomisliš so tvoji možgani izredno vztrajni. Vztrajajo na spremembi. Eno so tvoje naravne danosti. Podedovani dedni material od staršev. Drugi pa je tvoj potencial. Prvi je na nek način dokončen, drugi pa brezmejen in neskončen. Ko se govori o neizkoriščeni, neaktivirani in neomejeni zalogi, ki se skriva nekje v tebi, takrat se govori o potencialu. In če si vedno lahko več kot si, potlej lahko tudi narediš več kot trenutno delaš.

Zna biti, da je za razvoj vztrajnosti ključna neka fiksna ideja, ki se jo oprimeš. To idejo najprej valjaš po mislih. Intenzivno premišljuješ o njej, dokler jo ne razumeš in pretopiš v prakso. Vztrajna misel prej ali slej postane vztrajno vedenje. Navada. Če uspeš navdušiti samega sebe z mislijo ter nato prepričati še telo, se zdi, da si prestal svoj prvi preizkus. Vztrajnost je igra ponovitev. Več ponovitev, večja vztrajnost. Sliši se sila preprosto, drži?!

Ampak ni. Vztrajnost običajno ne prinese takojšnjih uresničitev. Test lahko traja dalj časa kot bi si mislil na začetku. Če boš svoje aktivnosti konstantno spuščal čez filter vztrajnosti, se ti to lahko pozitivno obrestuje na dolgi rok. Odvisno pa tudi, kaj izbereš za predmet vztrajnosti. Konsistentna vedenja tvorijo vzorce. Zdi se, da se vesolje bolj odziva na nekaj, kar vztrajno ponavljaš. Stvari, ki jih počneš sem in tja namreč niso vzorci, bolj slučaj.

Pomisli na situacijo, ko ti stvari ne tečejo tako kot si si zamislil. Ko bi najrajši dvignil roke. Vrgel puško v koruzo. Vztrajnost je takrat tisti notranji glas, zaradi katerega narediš še en kilometer več. Greš dalj kot misliš, da zmoreš. Mogoče si psihično ali fizično izčrpan. Vztrajnost ti takrat potrka na vrata še 10-krat po tem, ko imaš uradno najbolj ponesrečen dan v življenju. Pride ti prav, ko imaš zgodovinsko najmanj uspešen dan na terenu (tisti, ki se ukvarjate z direktno prodajo, veste o čem govorim). Vztrajnost je dobrodošla za vsakogar, ampak še posebej prav pa pride ambicioznim ljudem. Ljudem, ki delajo na rezultate in provizijo, ne na uro in fiksno plačilo. Tam, kjer je edina stvar, ki resnično šteje, rezultat. Uspešnost. Tovrstna dela ustvarjajo več notranjih pritiskov, ki so direktno povezani z zastavljenimi cilji. Za vzdrževanje uspešnosti in »kondicijo« visokih rezultatov potrebuješ dovolj energije. Energijski manko te bo hitro prepričal, da je vse brez veze in da to ni zate. Stopiti stran je nasprotje vztrajnosti. Nočeš biti na tem vlaku za nobeno ceno. Pogosta in tudi neizogibna posledica uspešne vztrajnosti je namreč dosežen cilj. In seveda se na tej točki lahko upravičeno vprašaš, ali je vztrajnost priučljiva veščina ali pa zgolj vgrajeni del karakterja, ki ni pridobljiv ali izgubljiv?!

Na vsakega izmed nas pa podobno kot živali v džungli prežijo sovražniki. Sovražniki vztrajnosti. Eden izmed njih je sigurno udobje. Občutek lagodnosti. Naslanjanje na tisto stran, kjer nikoli resnično ne zašvicaš. Ne naprezaš se ne fizično, ne psihično. Ljudje naravno in čisto nezavedno težimo k vedenju, da nam je lahko. Če nismo dobesedno prisiljeni ali se ne motiviramo sami od sebe, rajši delamo manj kot več. Rajši počivamo kot telovadimo. Rajši se odzivamo kot razmišljamo. Vseeno nam je, če s tem ravnamo proti samemu sebi in proti lastnemu napredku. Napredek namreč ni lahek. Osebnostna rast ni enostavna.

Vztrajna oseba zato razmišlja in dela ravno kontra. Osredotoča se na »več«, ne na »manj«. Lahko, da dela trdo in disciplinirano. Zelo verjetno dela tudi pametno. Dejstvo je, da v uresničitev idej vlaga več energije. Vztrajnež namreč ve, da je nekje na drugi strani neuspeha tudi uspeh. Zato se nikoli ne preda. Lahko stopi korak nazaj, ampak kmalu bo naredil tudi dva koraka naprej. Redno dela korake. Non stop je v fazi premikanja. V sebi vedno ohranja žarek upanja, da je uspeh vedno za vogalom. Za naslednjim vogalom. Pač nekje na obzorju. Koga briga, koliko korakov bo potrebno še narediti do cilja?! Na eni točki linearni čas za uresničitev svojih ciljev postane brezpredmeten. Vztrajnež je pripravljen iti čez pekel, da bi dosegel, kar si je zamislil. Neuspeh na dolgi rok zanj preprosto ni opcija. Zdi se, da se sadovi vztrajnosti pokažejo šele takrat, ko ideja, da ti ne uspe, ne obstaja več.

Ampak če je značilnost vztrajnosti neko močno prepričanje, ki se odraža v človekovi nepopustljivosti (pri ideji, prepričanju ali dejavnosti), gre nihalo lahko v obe smeri. Vsak kovanec ima dve plati. Načelo dvojnosti. Nekaj, kar je na nekem področju zmagovalna kombinacija kart, je na drugem lahko polomija na celi črti. Vztrajnost lahko torej koristi ali škoduje. Še posebej, ko vztrajna oseba preprosto noče, ne želi ali mogoče tudi ne more odstopiti od svojega početja. Zase imaš lahko hitro občutek, da je stvar, ki jo počneš, koristna. Čeprav mogoče ni. V kolikor si vztrajen pri stvareh, kjer osebno rasteš in izpolnjuješ svoj življenjski smisel, potlej gre verjetno za koristno vztrajnost. Po vsej verjetnosti si boljša verzija samega sebe, ne slabša. Bolj preprosto ne gre.