FOKUS – elegantni sprehod po parku ali zabijanje idejnih žebljev v glavo?

12. februar 2026

Fokus je laserska usmerjenost na neko specifično stvar. Držanje pozornosti z obema rokama. Vožnja po ravni cesti brez zavojev v levo ali desno. Ko zavestno usmerjaš pozornost na določeno točko, takrat prakticiraš osredotočanje. Gre za »uočenje« cilja, ki ga ne spustiš iz svojega vidnega polja. Fokusiranje je fiksiranje uma na določeno mesto. Sedenje v miselnem parku na eni in isti klopci. Sokolje oko. Kakorkoli, fokus ima vnaprej začrtano pot. Tisto, ko čakaš v grmu in ne pomežikneš, sicer tvoja pozornost lahko zamenja svojo tarčo. Fokus se nahaja na križišču, kjer se srečata tvoje zavedanje in namen.


Držati fokus včasih pomeni izpustiti cel kup drugih izbir na račun ene izbrane. Kot bi si v morju opcij izbral favorita, nato pa se mu posvetil z glavo in srcem. Fokusiranje lahko poteka določen čas, lahko gre za življenjsko posvetitev. Uspešen izid osredotočenosti pa v idealnem primeru prinese tudi njen predmet – uresničene cilje.


Fokus sicer ni omejen zgolj na dosežkarje. Dovoljenje za osredotočanje z vsemi cilindri je v skupni domeni ljudi. Fokus seveda lahko prakticira vsak, ki ima pet minut prostega časa. In čeprav ta sam po sebi ni cilj, hodi z roko v roki z njim. Fokus je podlaga za cilj. Mogoče, da za uspešen vzlet šteje primarno nastavitev fokusa. Včasih zadošča iskreno vprašanje, ki se nanaša na stvari, ki so ti pomembne v življenju. V prostoru, kjer ni pravih in napačnih odgovorov, obstajajo samo tvoja osebna izhodišča in zamisli. Mogoče še najbolj šteje dejstvo, da prideš do odgovorov. Da v poplavi vsega, kar naj bi bilo pomembno, dejansko najdeš to, kar potrebuješ.


Za uresničitev česarkoli je ukvarjanje s fokusom prva in zadnja stvar od Soncem. Osredotočanje je ne samo pomembno tako kot vse posvetne stvari. Je P.O.M.E.M.B.N.O. veliko bolj. Vprašanje, ali gre pri fokusu za naprezanje umskih ali dejanskih mišic, je brezpredmetno. V vsakem primeru gre za delo. In vprašanje, če je delo, ki ga opravljaš na vse ali nič, kdaj v resnici lahko. Mogoče, da se samo nahaja na različnih spektrih težkega. Zagrizenemu fitneserju, ki gre večino dni čez ogromne fizične napore, ker ima pred očmi cilj popolne transformacije svoje postave, še zdaleč ni lahko. Nekaj, kar ti je v osnovi pomembno z velikimi črkami, je mogoče samo malo manj težko. Zato ker si nagrajen z osebnim zadovoljstvom in namenom, da delaš stvar, ki je v tvojem dnevniku pomembnosti vpisana pod številko 1.


Čeprav je fokus edninski samostalnik, imaš seveda lahko več točk, ki so predmet tvojega osredotočanja. Problem je samo, če jih imaš več istočasno in so vsi lačni tako kot sestradani pingvini. Razpršen fokus, kjer po dvorišču loviš več kokoši istočasno, lahko poskrbi, da na koncu ne ujameš nobene. Ko v tvojo ozko usmerjeno ulico enkrat stopi noga King Konga, ti gre fokus skozi okno.


Fokus se seveda lahko spreminja. Običajno se spremeni, ko je cilj, ki si ga postaviš za tarčo, dosežen. Sprememba fokusa včasih pomeni oddih. Tisto, ko greš po dolgotrajnem obdobju držanja pozornosti na »samo to in nič drugega« na zaslužen dopust. Tam končno lahko spustiš svoj fokus iz povodca. Tvoj projekt je končno pod streho. Ribo si ujel, sedaj pa od veselja lahko skočiš v ocean. Opustitev fokusa je v bistvu razbremenitev samega sebe. Tudi prijeten zapor, kjer si sam svoj ječar in paznik, se čez čas lahko čuti kot omejevalec svobode. Prija, ko se kot ujetnik obveznosti in odgovornosti po dolgotrajnem prizadevanju osvobodiš iz škatle, v katero si se namensko zaprl.


Dejstvo je, da je stvar, ki je v življenju kolikor vredna in plemenita, v resnici borba na nož. Fokus pa je zelo dobro pomagalo v boju pred ostalimi motilci pozornosti. Ali se tvoji plani o reševanju sveta na koncu izcimijo po projeciranih željah, je precej nerelevantno. Če nosiš značko borca, je medalja za fokus v vsakem primeru tvoja. Nagrade pridejo v različnem ovojnem papirju. Ko te niso denarne in statusne, so običajno moralne in čustvene. Poplačan si z občutkom, da si s stvarmi, ki jih počneš večino svojega življenja, doma. In to zavedanje ti za moment lahko dvigne kotičke ustnic.

Po Klemen Globocnik 26. februar 2026
Nekaj nepopisno unikatnega se dogaja, ko se usedeš in v roke vzameš knjigo. Ta, ki bere, ve o čem govorim. Ta, ki ne ve, verjetno raje gleda Netflix serije. Nič narobe, oboje je super po svoje. Drugo je na prvo žogo verjetno zabavno še veliko bolj. V procesu branja si namreč samo ti in besede, kar je tudi višek zabave. Prebrane besede pronicajo vate. Na dušo padejo drugače, kot če bi teiste besede gledal ali poslušal. Začutiš jih drugače. Pride do intimnega občutka, ko se vse ostalo ustavi. Svet je utišan.
Po Klemen Globocnik 19. februar 2026
Navdušenje je občutek, ki mu ni para. Superhero filing. Prva asociacija je intenzivno notranje vznemirjenje, ovito v kreativnost s pridihom trčenosti. Slednje zato, ker je dejansko noro, da je vse, kar je bilo predhodno oddaljeno kot Aljaska, sedaj na tvojem domačem pragu. Ko tej masi dodaš še motivacijo, vero vase in zagon je rezultat entuziazem. Kamor stopi noga navdušenja, tam so stvari kar naenkrat možne. Vse se zdi uresničljivo. Že beseda sama je prepojena z občutkom vsemogočnosti. Ko razumeš, kako entuziazem deluje, in kako ga uporabiti v praksi namreč deluje, kot da imaš v rokah magično palico. Postane enostavno, kot da bi v avtomat s prigrizki vstavil žeton. Daš notri navdušenje, ven pa pride to, kar si si izbral. »It’s magic!«
Po Klemen Globocnik 5. februar 2026
Notranja moč je zanimiv pojem. Čeprav jo imamo, se je dostikrat ne zavedamo. Niti ne vemo, da jo imamo. Notranja moč pride na površje ob specifičnih trenutkih. Pokuka ven iz zemlje, ko si postavljen pred teste. Prej deluje kot abstrakten pojem, ki je svetlobna leta stran od tvoje orbite. Ko se znajdeš pred preizkušnjami, takrat se notranja moč nariše na tvojem pragu. Kot cvet vzklije iz ničesar. Pride od nikoder in pokaže iz kakšnega testa si. Gre za neke vrste povzdignjen občutek opogumljenosti. Tak, ki človeku daje krila takrat, ko mu jih življenje poskuša pristriči.
Več prispevkov