NOTRANJA MOČ – nekaj, kar imamo ali nekaj, kar pridobimo?
Notranja moč je zanimiv pojem. Čeprav jo imamo, se je dostikrat ne zavedamo. Niti ne vemo, da jo imamo. Notranja moč pride na površje ob specifičnih trenutkih. Pokuka ven iz zemlje, ko si postavljen pred teste. Prej deluje kot abstrakten pojem, ki je svetlobna leta stran od tvoje orbite. Ko se znajdeš pred preizkušnjami, takrat se notranja moč nariše na tvojem pragu. Kot cvet vzklije iz ničesar. Pride od nikoder in pokaže iz kakšnega testa si. Gre za neke vrste povzdignjen občutek opogumljenosti. Tak, ki človeku daje krila takrat, ko mu jih življenje poskuša pristriči.
Notranja moč se aktivira, ko trzneta um ali telo. Rojstvo notranje moči se zdi kot predmet urgentnosti. Takrat, ko glava doživi navdih ali telo čuti odpor. V poštev pride v momentih, ko si postavljen v kot. Vklopi se takrat, ko se človek postavi zase. Ko dvigneš glas, izraziš stališče ali izpolniš zavezo. Notranja moč te v bistvu predrami iz stanja, kjer je vse v najlepšem redu. Do takrat pa ta mogočna sila ostaja uskladiščena in negibna.
Notranjo moč pogosto pripisujemo dejavnikom iz okolja. Zdi se, da spodbuda prihaja od zunaj. Kot da bi bila notranja moč posledica neke zunanje sile. In mogoče, da motivacija za spremembo na znotraj dejansko pride od zunaj. Splet okoliščin seveda pripomore k uresničitvi tega ali onega cilja. Spodbuda je lahko zunanjega izvora, moč pa notranjega. Saj ni zunanja moč! Izvor moči prihaja iz človeka.
Notranja moč je svojevrstna fascinacija, ki jo nihče (razen nas) ne vidi, sliši ali občuti. V kadru ostaja kot ozadje, dokler se ta bomba od energije ne sproži. Takrat pa postane očitna, saj je kar naenkrat v prvem planu. Ko agresivno prevzame pozornost, postane vidna, slišana in občutena navzven. Ampak prava notranja moč je pravzaprav tiha in subtilna. Kaže se v obliki občutka ali vibracije, ki jo človek oddaja. Nekdo je lahko notranje močen, pa se tega niti ne zaveda. Nezavedno posedovanje notranje moči. Lahko moč aktiviraš tudi zavestno - skozi meditacijo, vizualizacijo ali hipnozo. Spoznanje, da imaš skriti zaklad, ki izhaja iz tvojega karakterja, je pravzaprav razkritje epskih razsežnosti. Kako naporen proces pa je obuditev notranje moči, ko se jo enkrat zavemo?
Ko ve um, je avto v prvi prestavi. Ko dojame telo, pa se prestavi v drugo, tretjo in tako naprej. Korak, ki naredi razliko med teorijo in prakso, je lahko sprva miniaturna stvar. Sledi ji proces, sestavljen iz serije malih stopinj. Nič ni lahko, dokler tega ne narediš. Mogoče, da gre v štartu glavnina energije ravno za prestop iz ene strani na drugo. Naprezanje v klanec samo za to, da informacije pravilno razumeš in jih povežeš v neko smiselno celoto.
Ko se v možganih ustvarijo nevronske povezave, ki so potrebne, da ti neka nova stvar postane razumljiva, stvar postane bistveno lažja. Takrat pa v praksi vidiš rezultate aplikacije svoje notranje moči. Nekoč zahtevna ali težavna naloga postane avtomatizirana. Glava normalno potrebuje vedno manj napora, da opravi postopek ponovitve. Tranzicija um-telo sicer nima enotne časovne premice. Aktivacija notranje moči je odvisna od človeka samega, zavisi od njegove pripravljenosti in želje. Svoje naredijo tudi odnos do sprememb ter samogovor.
Notranja moč je torej kot skrito orožje, za katerega imamo dovoljenje. Včasih pa pozabimo, kje imamo spravljen orožni list. Kaj aktivira notranjo moč je povezano s tem, kaj nekoga moti ali mu daje energijo. Kam ti odnese misli takrat, ko ne misliš na nič specifičnega, lahko kaže na potencial tvoje notranje moči. Do česa čutiš nerazložljivo privlačnost in kaj ti jemlje spanec takrat, ko si zaspan kot medved med hibernacijo. Izhajati iz svoje pozicije notranje moči je vedno prednostna pozicija.
