NOTRANJI MIR – najboljše stanje za manifestacijo ali upokojenska scena?
Vsak, ki je kdaj v sebi izkusil globok mir, bo znal povedati, da je občutek neprecenljiv. Razburkano morje v vse smeri ima kar naenkrat mirno gladino. Nič več te ne motijo stvari, ki so te včasih spravile čez rob. Ne vžigaš se več za vsako nepomembno bitko. Ne skočiš več pokonci, ko se ti zdi, da nekdo ravna krivično. Prav tako se ne obračaš za vsakim, ki te oblaja iz zabave, ker ima pač pet minut prostega časa. Mir je namreč drug tip pošasti - prijazne pošasti. Ko enkrat sam izbiraš svoje reakcije, sam izbiraš svoje počutje. Počutje pa je tisto, ki je podlaga za notranji mir/nemir.
Se pa zdi, da je tvoj nemir včasih bolj povezan z ljudmi kot s tabo. Čeprav si ti tisti, ki je nemiren, hrup prihaja iz okolja. Opraviti ima s predstavami, pričakovanji in standardom. Mogoče ugotoviš, da ne moreš rešiti sveta okoli sebe. To megalomansko odgovornost bi najraje črtal iz seznama. Obleko super heroja pustil v omari. Kaj bi bila potlej v tem primeru formula za notranji mir? Mogoče ugotovitev, da je vsak, ki je odrasel in opravilno sposoben, odgovoren poskrbeti zase. Odgovoren je poskrbeti za svoje življenje po svojih najboljših močeh - kakor ve in zna. Ko stopiš iz svojih prevelikih čevljev in vrneš ključe za odklepanje vrat drugih ljudi, takrat praktično rešiš samega sebe. Rešiš se kletke, v katero si se zaprl. Že s samopomočjo imaš lahko ogromno dela, kaj šele, da bi na zeleno vejo postavljal življenja drugih ljudi.
Tvoj notranji mir lahko ruši marsikaj. Ljudje, stvari, ideje. Pravzaprav v koš rušilcev spada vse, kar si vzameš k srcu. Med drugim je to ideja preteklosti in prihodnosti. Intenzivno razmišljanje o tem, kar je bilo. Kopičenje skrbi na zalogo o tem, kar bo. Pogrešanje lepih spominov ali sekiranje zaradi neprijetnih pripetljajev. Obžalovanje včerajšnjega dne ali jutrišnja velika pričakovanja. Ko si brez predaha predstavljaš, kakšno bi življenje lahko bilo ali bi moralo biti, takrat v mislih že potiho sestavljaš svojo egipčansko skulpturo jutrišnjega dne. Polagaš tlakovce prihodnosti. Glava ima lahko tisoč in eno idejo, telo pa je tisto, ki čuti posledice idej na svoji koži.
In sedaj novica. Tudi svetlo razpoloženje, kot je navdušenje, je lahko oblika nemira. Notranji nemir si seveda lahko urediš tudi v lastni režiji. Mir ti povozijo tvoje ideje, predstave, plani in pričakovanja. Tako negativne kot pozitivne spremembe so za telo lahko podobno moteče. Notranji mir v bistvu kalijo vsa stanja emocionalnih klancev ali vzpetin. Mogoče, da se velika rešitev za notranjo gladino brez valov skriva edino v sedanjosti. Da je moment, v katerem si trenutno, ključ za odklepanje vrat notranjega miru.
Samo malo se ozri naokoli in boš hitro ugotovil, da je svet glasen. Poln nasprotij in ekstremov. Nenehno se spreminjajoč. Vedno na robu odkritja nove ideje ali izuma. Konstantno dreza v osje gnezdo obstoječega stanja. Tračnice, po katerih potuje vlak sveta, se v ozadju vedno nadgrajujejo. Posodabljajo se obstoječi sistemi, uvajajo novi in ukinjajo zastareli. Spremembe so na tekočem traku vse dni v letu. In čeprav je edina stalnica na svetu sprememba, to ne pomeni, da se radi spreminjamo tudi ljudje. Ni nujno, da si delimo isto zagretost za drugačno kot spremembe same.
Ko notranji mir povezujemo s spremembami, nam slednje na vsakem koraku ne dišijo iz večih razlogov. Spremembe namreč prinašajo nemir. Tisto, ko si primoran v celoti ukiniti eno navado ali pa jo predrugačiti. Predrugačiti do neprepoznavnosti, da od nje ostane samo še okostje. Pravzaprav pri spremembah na nek način nimaš druge dobre opcije kot da plačaš karto za nepovratno vožnjo. Ali stopiš na vlak in slediš toku ali pa te ta povozi in pusti v času spominov?! Pa sploh ni nujno, da si v letih, da veš, da ti »novo, drugačno in spremenjeno« jemlje notranji mir. Odprtost za novosti in učenje lahko te rukerje sprememb malo omili.
Za ohranjanje stanja notranjega miru bi bilo optimalno večno vzdrževanje stanja nevtralnosti. Če bi seveda živel v idealnem svetu, v svojem večnem templju notranjega miru. Ampak verjetno bi se tam na smrt dolgočasil. Če ne bi kdaj začutil ničesar drugega kot samo mir, mir in še enkrat mir. Verjetno bi želel pobegniti čim dalj stran. Ljudje smo pač tako narejeni, da karkoli imaš, se od tega želiš umakniti. Ta podvig vseh podvigov je možen bodisi samo v filmih ali v budističnih samostanih. Vprašanje tudi, če je dominantno stanje notranjega miru dosegljivo za tiste, ki so ujetniki meditacije. Za vse ostale smrtnike so biti in trajno ostati v blaženem stanju seveda pobožne želje. Notranji mir pač pride in gre. Pogosto hitreje gre in počasi prihaja. Iz izkušenj sodeč je treba v življenju kakšno stvar zrihtati, se s kom pogovoriti, spraviti pod streho to in ono obveznost. Še v istem trenutku, ko zapiha veter življenja, se namreč mirna hiša iz kart razblini v zrak in postane nekaj drugega.
