PONAVLJANJE – dolgočasna rutina ali vstopnica za mojstrstvo?
Postopek, ki te pripelje od amaterja do eksperta česarkoli, se imenuje repeticija. Ponavljanje se mogoče samo po sebi zdi kot brezvezen dril, čeprav je v njem izjemna moč. Abstraktno na ta način postane razumljivo. Ali se lahko naučim te ali one stvari, v resnici ni vprašanje pogoja, ampak vprašanje časa. Tisti, ki študirajo človeško delovanje in mišični spomin pravijo, da obstaja magična številka 10.000. Toliko ponovitev istega ali podobnega giba je potrebno, da postaneš mojster kateregakoli izbranega področja. Proces, ko v določenem zaporedju narediš več manjših korakov, skozi repeticijo sčasoma postane en sam. Gibanje stvari v določenem zaporedju in na določen način te pripelje do specifičnega rezultata. Ko se nekaj usede vate, na nek način postane del tebe. Ljudje smo bitja navad.
Kaj se dogaja v ozadju takrat, ko si v glavi vrtiš vedno isti film? Če bi takrat gledal mri sliko svojih možganov, bi videl, da se ta premika skladno s tvojimi mislimi ali početjem. S ponovitvami se v možganski mreži oblikujejo značilne povezave. Vzorec, ki ga ponavljaš, sčasoma postane vedno bolj izrazit. Podobno kot stopinje v snegu tudi v mislih nastanejo sledi. Poti razmišljanja in delovanja pa postanejo vedno bolj uhojene. Z vajo, kjer se nekaj redno ponavlja, se naredijo specifične oblike. Oblikuje se model in osnova.
Umivanje zob, vezanje vezalk na čevljih in tvoj avtentičen govor imajo v možganih močne lovke. To je tudi razlog, zakaj je težko izruvati korenine, ki so tam od pamtiveka. Sprememba se lepo sliši samo na papirju. V praksi pa je lahko pravi pekel na zemlji. Če večino svojega življenja piješ belo kavo z veliko mleka, potlej ti sprememba, da piješ samo črno kavo lahko vzame vso željo, da bi kavo sploh pil.
Stvar, ki jo vztrajno in kontinuirano ponavljaš, si zapomniš hitreje. Zgodi se pomnjenje. Med tem, ko je spomin do neke mere dostopen vsem, pa verjetno drži, da ima vsak človek svoj izhodiščni potencial. Spominsko predispozicijo. Nekdo si stvari zapomni hitreje in v večjem obsegu. Iz etra ujame vse, kar niti ne želi slišati. Iz okolja čisto nehote pobere vse informacije brez ene same želje, da bi karkoli shranil na svojo spominsko kartico. Nekdo drug pa si zapomni bore malo, tudi če ima oči spomina na pecljih.
Ali to pomeni, da je človek v smislu spomina na nek način zacementiran in obsojen na svojo osnovno omejitev? Seveda, da si do neke mere omejen. Vsak je. Ampak tudi znotraj omejitev obstajajo cone, kjer se lahko neomejeno premikaš in svobodno ustvarjaš. Če se vse skupaj non stop razvija in spreminja, potlej lahko šteješ zraven tudi svoje možgane. V praksi obstajajo štirje osnovni koraki, kako v spominu narediti trajni žig, kako ponotranjiti nove informacije in s tem pridobiti nove veščine.
Prvi korak, kjer brez izjeme praktično začne vsak učenec, je stopnja, ko nimaš ne znanja, ne spretnosti. Takrat ne veš, da ne veš. Nezavedna nesposobnost. Niti ne veš, da ne veš. Preden si se naučil zavezati vezalke na čevljih kot pravi mali profesionalec, nisi vedel, da moraš to znati in imeti spretnost. Šele ko si poskusil sam prvič ali so ti pokazali starši, si prišel do spoznanja, da tega ne znaš narediti sam od sebe. V tistem trenutku si dosegel drugo stopnjo - zavestno nesposobnost.
Sedaj si vedel, da ne veš. Zavedal si se, da ti manjka spretnost in da obstaja primanjkljaj sposobnosti. V želji, da bi svoje veščine nadgradil in razvozlal to uganko, si to stvar namensko ponavljal. Na stopnji zavestne nesposobnosti je za premik iz mrtve točke potrebno največ miselnega napora, koncentracije in prizadevanja. To je čas intenzivnega napenjanja sivih celic, da bi razumel princip, kako uspešno prehoditi most za katerega zgleda, da se bo vsak čas podrl.
Če se tvoj most ne podre in uspešno prideš na drugo stran enkrat, dvakrat ali trikrat, takrat osvojiš naslednjo lekcijo, ki se imenuje zavestna sposobnost. Pride do momenta, ko dobiš malo samozavesti, saj misliš, da veš. Vedenje na tej točki pomeni, da o stvari še vedno razmišljaš, da jo narediš prav. Za uspeh moraš še vedno posvečati miselno pozornost. Nastopi zavestna kompetenca, ko veščino pridobiš, vendar jo še ne obvladuješ v celoti.
Če zamenjaš službo in se preseliš v neko novo mesto ali greš v večjo državo, tam seveda ne poznaš okoliša. Prvih nekaj dni si lahko skoncentriran samo na celotno pot in ulice, da najdeš svojo pisarno na drugem koncu in nato svoj dom. Po slabem tednu ali še prej pa si postopek ponovil že toliko krat, da vanj in vase brez dvoma postaneš prepričan. Z levo roko voziš avto, vmes klepetaš po telefonu in pišeš sporočila. Ko vse to delaš avtomatsko, prideš do zadnjega koraka in končne destinacije - nezavedne sposobnosti.
Če bi moral postopek tega, kar delaš kvalitetno, sedaj razložiti, niti ne veš več, kaj točno počneš. Veščina, ki si jo dalj časa ponavljal, je postala del tebe. Zlila se je s tabo, zato si izgubil uvid vanjo. Nova informacija se je iz uma preselila na telo. Izuril si se do te mere, da poznaš vse nianse procesa, ki bi jih znal opraviti (praktično) v svojem spanju.
