SAMOREALIZACIJA- najvišja potreba ali zgolj ena izmed njih?
Ljudje zavoljo osebne rasti ali lastnega užitka v življenju radi hodimo v klanec. Napredek je neizogiben rezultat prizadevanja. Radi stopimo kako stopničko višje. Radi stremimo za nečim. Radi se oziramo za tistim, kar nam deluje idejno ali vizualno mikavno. Vsaj polovico privlačnosti se verjetno nahaja v dejstvu, ker te stvari trenutno še nimamo. Vemo pa tudi, da mora človek sam postati nekaj drugega, če želi imeti nekaj drugega. Osebnostna preobrazba. Kakorkoli, v življenju bi vedno rad dosegel kozarec, ki se nahaja na višji polici. Delno zaradi izziva - da si dokažeš, da zmoreš, delno zato, da se ti zgodi nekaj novega in nepričakovanega. Svojo vrednost pa doda tudi ideja, da je nekaj zasluženo, ne podarjeno. »Višje« je lahko povezano z osvajanjem novih področij, kreativnostjo, dogodivščinami ali znanjem.
Ni nujno, da gredo stvari vedno v običajnem ABC zaporedju, ampak osvojitev lekcije na enem področju te običajno pripelje do naslednje. Razredi napredovanja. Najprej zadovoljiš svoje osnovne fiziološke potrebe in poskrbiš, da se počutiš varno (potreba po varnosti). Nato si najdeš ljubezen ali ustvariš podmladek (potreba po pripadnosti in ljubezni). Kasneje mogoče prideš do ugleda v podjetju ali skupnosti in posledično do spoštovanja (potreba po ogledu in spoštovanju). Kar naenkrat lahko ugotoviš, da se nahajaš tik pod vrhom vzpetine. Da obstaja samo še ena stopnička človeških potreb. Samoaktualizacija je po Maslowu smatrana za najvišjo človeško potrebo.
Za uresničitev svojega življenjskega poslanstva so običajno potrebni karakterni presežniki - visoka sposobnost oz. obvladovanje veščin, določena stopnja inteligence in samokontrola. Ko se enkrat počutiš tako kot se moraš in obvladuješ to, kar od tebe zahteva življenje, potlej lahko iz sebe izvabiš najboljše. Gre za nadgradnjo prejšnjih korakov, potrebnih za zadovoljitev potreb na nižjih stopnjah hierarhične lestvice. In mogoče ni bistveno, da si v vsem mojster. Pomaga pa osnovno razumevanje in obvladovanje potreb na nižjih razvojnih stopnjah.
Samoaktualizirani posamezniki se poslužujejo vztrajnosti, odlikuje jih močna volja in odnos, da če si nečesa želiš, potlej na tem tudi delaš. Vijugasta cesta, polno izzivov, spodletelih poskusov, popravkov na poti in novih začetkov je garancija, ne opcija. Samorealizacija namreč zahteva največji tovornjak energije, osredotočenosti in karakteristik, ki so posledica discipline in sposobnosti razmišljanja posameznika.
Paleta občutkov ob uresničitvi samega sebe je lahko precej raznolika - občutek izpolnjenosti in izraženosti, notranji mir, občutek globjega pomena in doprinosa ter občutek pomembnosti in vrednosti. Za predmet samorealizacije si lahko izbereš svoje področje ekspertize ali izvor svoje bolečine. Lahko si za tarčo določiš nekaj, kar te v osnovi bremeni in ti povzroča težo. Nekaj, kar je energijsko-naporno in na psiho deluje neprijetno.
Če recimo kanaliziraš svojo bolečino skozi umetnost, praktično daješ svoje trpljenje na veliko platno. Odgovor, zakaj to počneš, če ti pa to povzroča konstantno podoživljanje travmatičnih izkušenj, je na prvi pogled neočitno. Mogoče, da se razlog skriva v občutku, ki je v trenutku afekta in kreacije šele v prihajanju. Občutku, ki sledi, ko se uspešno izraziš. Notranje očiščenje. Duševna katarza. Cikel bolečine in govora o bolečini te na koncu pripelje do olajšanja in razbremenitve. Zdi se, da ko svojo bolečino nehaš skrivati in o njej spregovoriš, takrat te duša nagradi s svobodo.
Glede na to, da s samorealizacijo sediš na prestolu in se na hierarhični lestvici potreb ne da stopiti višje, bi lahko sklepali, da ima uresničeni posameznik bolj izpolnjeno življenje od večine, ki to ni. Mogoče bi to držalo, če bi imeli vsi ljudje podoben miselni ustroj. Ker pa se vsak človek nahaja na drugačni razvojni stopnji, vsak razume svojo vlogo v svetu po svoje. Za ljudi nikoli ne moreš v resnici vedeti, kakšen je njihov koncept kvalitetnega življenja. Drugi faktor, kjer se teorija, da je ključ za vse probleme na svetu v uresničitvi samega sebe, zatakne, pa so ambicije. Reči, da smo vsi ljudje na svetu ambiciozni, bi bilo tako kot reči, da smo vsi ljudje samozadostni. Nekdo za svoje zadovoljstvo potreb potrebuje ravno družbo, saj rad preživlja čas v dvoje ali v množini in ima močno potrebo po pripadnosti in ljubezni. Močnejšo kot nekdo, ki prisega na ednino in mu vse našteto nikoli ne pade na pamet.
Če je za samorealizacijo treba delati kot zamorec, potlej ta na radar posameznikove zavesti nikoli ne pride ponesreči. To, kar počneš večino svojega časa, tja gre večja pogača tvoje pozornosti. In mogoče, da ne šteje samo to, kar dobiš s tem, ko narediš kljukico pri potrebi vseh potreb. »Kako doživljaš to, kar imaš?« in »kaj s to stvarjo kasneje narediš?« sta prav tako pomembni vprašanji. Mogoče, da je glavno merilo kvalitetnega življenja na koncu individualna smiselnost in uporabna vrednost. Če ima vsak človek na svetu svoje mesto, kamor spada, potlej je vsak tam, kjer mora biti. Streha nad glavo brez lukenj, nekaj za v želodec in prosti popoldnevi so nekaterim lahko vredni več kot cel luksuz in prosti čas na svetu.
