VREDNOST – gradnik celotnega vesolja ali zgolj namaz za na kruh?
Ko se določena misel pojavi tako jasno in lahkotno kot pride vsak nov dan, potlej greš težko mimo občutka, da nosi neko vrednost. Diši po smislu. V bistvu je tako dobra, da začneš razmišljati, da je kaj več na njej kot samo privlačna fasada. V bistvu bi jo kar delil ali uporabil za izhodišče nečesa. Iz nečesa malega lahko nastane cela kača. Misel, ki ima vrednost, prinaša pomen. Če vanjo verjameš, ti to ustvarja smisel. Vrednost je oprijemljivi konec smiselne misli.
Mogoče se ti zdi, da je vrednost absolutno ključna za življenje. To hipotezo lahko preveriš tako, da narediš preprost test. Samo primerjaj vrednost s kakšnimi drugimi pomembnimi stvarmi. Ali je kot kruh, voda ali zrak? Mogoče streha nad glavo glavo? In to je odgovor. Ni nič od naštetih stvari, niti ni kot sredstva na trr-ju, ki so potrebna za plačilo računov. Vrednosti še zdaleč ne doživlja vsak kot nekaj, brez česar ne more živeti. Je čisto nekaj drugega kot to, da si v kuhinji lahko odpreš pipo in natočiš kozarec vode. Če v življenju ne vidiš vrednosti, ne boš kar umrl zaradi tega. Po drugi strani pa se vrednost skriva tudi v najbolj osnovnih stvareh.
Življenje, ki ni pomensko, je še vedno življenje. Pomen je izključno nagrada zate. Ni bistveno, da ti vrednost totalno zmeša glavo in je non stop pred tvojo faco. Ni kot mestni redar, ki ti sedi na vratu, kadarkoli parkiraš v modri coni brez ure. Ni nujno, da svojo glavo napihneš z vrednostjo kot balon s helijem. Lahko ti ta sledi, tudi če ni tako kot lastna senca. Obstaja tudi, če ne zavzame celotnega spektra tvoje pozornosti. Tudi tisti, ki se ga vrednost izogiba podolgem in počez, verjetno še vedno počne nekaj, kar ga drži pokonci. Vrednost je torej individualna sestavina življenja. Predstavlja to, kar ti misliš, da predstavlja.
Vsaka stvar na svetu ima lahko vrednost za tistega, ki ji to vrednost pripisuje. Res je, da ko loviš sapo od šoka ali navdušenja, takrat se te stvari dotaknejo prej. Stvari hitreje občutiš, ko letaš visoko. In včasih je ekstrem edini dokaz, da resnično živiš. Ko ti je pomembna neka ideja, se podaš na ekspedicijo iskanja vrednosti. Postaneš domači detektiv, ki idejo raziskuje in se ji posveča s precizno pozornostjo. Ampak na koncu šteje vrednost česarkoli - stvari, ljudi, pojmov, emocij, itn. Ideja je na koncu vredna zato, ker ti misliš, da je. Ti stvari pripisuješ ali zmanjšuješ vrednost.
Tvoje življenje z vrednostjo dobi še dodaten pomen. Besedi »vrednost« in »pomen« se lahko uporabljata tudi v istem stavku. Kar je vredno, ustvari pomen. Vse nevredno pa pomen izniči. Včasih se vrednost uporablja tudi v kombinaciji z občutkom. Občutek lastne vrednosti. Presežek in manjko. Način, kako se počutiš prej in potem, ima veliko opraviti z vrednostjo. Vse šteje, ampak občutek se še vedno zdi kot najbolj resnična stvar na svetu. Končno oceno poda telesna senzacija, narejena za pluse in minuse. Lahko si misliš marsikaj, ampak stvar dobi vrednost šele, ko jo začutiš. Situacija na papirju dobi obliko.
Enkrat imaš lahko občutek, da vrednost ni življenjskega pomena, ampak višji cilj. Smetana na torti. Da spada v fascikel namenskega življenja, umske uživancije in aktualizacije. Drugič lahko misliš, da ima vrednost vse, kar tvoje življenje dela življenje. In vse, kar ima v življenju vrednost, bogati. Da brez vrednosti ni ničesar vrednega. Dobesedno. Življenje (brez vrednosti) je (samo) življenje.
